Foto: Tatjana Splichal

Karel Gržan živi in ustvarja v Zgornji Savinjski dolini, kjer deluje kot kaplan v Lučah in Solčavi. Rad se umika v kapelo, ki je posvečena Mariji Dobrega sveta. Tu se duhovno okrepi in umiri. V veliko veselje in sprostitev mu je delo na zemlji in v hlevu.

Njegovim nagovorom in predavanjem radi prisluhnejo tako domačini kot ljudje iz drugih župnij po Sloveniji, ki radi sežejo tudi po njegovih knjigah, ki odsevajo njegovo dobro poznavanje številnih področij. Je redni gost oddaje Za življenje na Radiu Ognjišče, kjer odgovarja na življenjska vprašanja z razumevanjem in sočutjem do vseh. Bližina ni le ena od pogosto izrečenih besed, ampak jo v srečanju z njim doživiš kot poosebljeno.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Lepo se je umakniti v samoto sredi ritma življenja, samota pa je lahko naporna, če je predolga. Kakšna je razlika med biti sam in biti osamljen?

Biti moramo tudi sami, ampak nikoli osamljeni. Sami moramo biti zato, da se duhovno prebudimo k svoji pristnosti, da ko se srečamo, drug drugemu damo svojo resničnost in na ta način premagujemo duhovno osamljenost. Ljudje pa nismo samo duhovna bitja, smo tudi bitja srca in bitja telesa. Če se celo kartuzijani, ki so puščavniški red, ob tem, da vsak dan skupaj molijo, enkrat na teden srečajo v klepetu in skupnem sprehodu, da preživijo kot ljudje, je to pokazatelj, da ljudje ob vseh virtualnih bližinah potrebujemo tudi stvarno prisotnost.

Če je ne bi potrebovali, se Bog ne bi utelesil, ostal bi abstrakcija, samo neka duhovna navzočnost. Bog je zaradi naše stvarnosti moral postati stvarna, za človekovo celovito resničnost dojemljiva bližina. Tudi sedaj je z nami na otip v evharistiji, ker nam samo duhovna bližina ne zadostuje. Mi potrebujemo tudi dotik in objem. Izkustvo nam govori, kako dobro je biti ne le z Bogom, tudi s sočlovekom in stvarstvom v zaznavi z vsemi dimenzijami svoje osebne resničnosti tako na nivoju duha, kot srca in tudi telesne prisotnosti.

Ali lahko ločitev, ki smo jo živeli v samoizolaciji, postane razlog, da bomo ostali vsak zase, ker še vedno ostaja nevarnost širjenja virusa?

Sedanja epidemija koronavirusa nas je marsikaj naučila in upam, da tudi izučila, da v prihodnje ne bomo več počenjali, kar je za varnost nepotrebno in je celo nespametno. Na primer ustvarjanje zaprtih con z bolniki na ladji Diamond Princess na Japonskem s hudimi posledicami: od začetne peščice na koncu 712 bolnih, ali pri nas v kakšnem domu ostarelih: od prvega primera do na koncu nekaj desetih.

Ob tem pa smo popolnoma spregledali, da potrebujemo poleg pasirane hrane tudi čustveno okrepitev. Stroka opozarja, da lahko ljudje shiramo tudi zaradi osamljenosti. Čustvena opora krepi imunski sistem in deluje spodbudno na naše razmišljanje.

Vsaka šola nekaj stane, iz tega pa se moramo nekaj naučiti. Če se bo pojavil še kakšen nevaren virus, ne smemo nikoli več dopustiti, da bi skrbeli samo za telesne potrebe, zanemarili pa čustvene in duhovne. To je nedopustno, pravzaprav nerazumno v odnosu do človekove celovite resničnosti.

Česa se lahko naučimo?

Seveda je treba poskrbeti za varnost. Bolnega je treba izolirati in mu omogočiti vse potrebno, da čim prej ozdravi, ne pa da iz doma ostarelih naredimo zaprto cono, v kateri se virus širi. Vsekakor je nedopustno, da ustvarimo duhovne in čustvene izolirnice.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.