Spominjam se gospe, ki je pred nekaj leti prišla v dom s poškodovano nogo, tako da je zelo težko hodila in je morala uporabljati voziček. Brez tega ni šlo in ona se je temu upirala na vse mogoče načine. Zgodilo se ji je nekaj, česar nikoli ni pričakovala. Tudi bivanje v domu je odklanjala in o tem ni še nikoli razmišljala. Zdaj pa se je tako kar naenkrat znašla v njem, ne da bi jo kdo na to pripravil. Ko si jo pogledal, se je zdela mrka in neprijazna. Ves čas se je nekaj pritoževala in se razburjala nad osebjem, tako da je bilo zelo težko za vse, ki so skrbeli zanjo in jo negovali. Tako je bilo za vse ob njej zelo težko.

Od takrat so minila tri ali štiri leta, ne spominjam se več točno, koliko. Vem samo, da je gospa v teh letih postala čisto drug človek. Spremembo vidiš že, ko jo pogledaš. Njen obraz sploh ni več mrk, ampak ljubezniv in prijazen, včasih naravnost goreč. Druži se z ljudmi okrog sebe, se pogovarja z njimi in rada tudi poje. Človek skoraj ne bi mogel verjeti,...