V Franciji namreč ugotavljajo, da tamkajšnji katoličani postajajo vedno bolj »konservativni«. Profesor Guillaume Cuchet v pogovoru za katoliški tednik Famille Chrétienne omenja lansko leto objavljene, vendar ne dosti znane izsledke raziskave tamkajšnjega Nacionalnega inštituta za demografske študije (INED), ki kažejo na občuten upad priljubljenosti Cerkve v Franciji. Pokazale so, da se je delež katoličanov v starosti od 18 do 59 let v letih med 2008 in 2020 zmanjšal s 43 na 25 odstotkov, o čemer je poročalo tudi poljsko uredništvo spletnega portala Vatican News.

Koncil naj bi vernike vrnil v Cerkev, vendar se to ni zgodilo; nasprotno, število vernikov se je občutno zmanjšalo.

Dejstvo je, ugotavlja raziskava, da imata v tej Cerkvi, ki se nezadržno krči, vse pomembnejšo vlogo konservativno katolištvo in tradicionalizem. Kot pojasnjuje zgodovinar, je eden od razlogov za to razočaranje vernikov nad drugim vatikanskim cerkvenim zborom. Mnogi katoličani menijo, da je bilo veliko prizadevanj za prilagoditev koncilskim spremembam, vendar ta prizadevanja niso prinesla pričakovanih rezultatov. Koncil naj bi vernike vrnil v Cerkev, vendar se to ni zgodilo; nasprotno, število vernikov se je občutno zmanjšalo. Zato obstaja občutek, da pastoralni cilji koncila niso bili doseženi.

Delitve v Cerkvi navzoče že od 19. stoletja

Profesor Cuchet opozarja tudi na dejstvo, da je današnja naraščajoča delitev med tradicionalisti in liberalci v Cerkvi navzoča že od 19. stoletja. Na eni strani so katoličani, ki v svojem odnosu nasprotujejo sodobnemu svetu in velik pomen pripisujejo posredovanju vere, pri čemer tvegajo skrivanje. Na drugi strani so verniki, ki so bolj občutljivi za po njihovem mnenju nujne spremembe v veri, vendar tvegajo, da bodo v svetu izginili.

Katolištvo potrebuje določeno odpiranje, saj ni skrajniško gibanje in ni »padlo z neba« v ustaljeni obliki.

Francoski zgodovinar obenem tudi opominja, da ima konservativni tok trenutno sicer »veter v jadrih«, vendar po njegovem mnenju tudi katolištvo potrebuje določeno odpiranje, saj ni skrajniško gibanje in ni »padlo z neba« v ustaljeni obliki: katolištvo se je skozi zgodovino nenehno razvijalo.

Po Cuchetovem mnenju Cerkev potrebuje oba tokova. Kot zunanji opazovalec cerkvenega življenja zato poziva k večji vzajemni odprtosti: »Po koncilu je bilo veliko govora o ekumenizmu s protestanti in pravoslavnimi. To je zelo dobra stvar, vendar menim, da jo je treba uporabiti tudi znotraj organizacije. Nujno potrebno je, da se katoličani različnih 'občutij' lahko pogovarjajo med seboj.«