V Občini Ig je bila v letu 2022 zgrajena rekonstrukcija koliščarske vasi, v kateri je predstavljeno življenje koliščarjev v tretjem tisočletju pr. Kr. Nastala je v okviru projekta Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na Ljubljanskem barju (akronim Na-kolih), ki ga je vodila Občina Ig. Namen projekta je bil prikazati bogastvo, pestrost in pomen naravne in kulturne koliščarske dediščine na Ljubljanskem barju. Tako je nastal Morostig – Hiša narave in kolišč, ki zajema tri lokacije. V središču Iga je bil zgrajen nov interpretacijski center, v katerem so razstavljene vsebine o prvih botaničnih in arheoloških raziskavah na Ljubljanskem barju, zgodovini in načinu raziskovanj te dediščine skozi čas, pregledu koliščarske kulture, biotski pestrosti na Ljubljanskem barju in o mednarodnih zavarovanjih te dediščine.

Tematska pot po barju

Do rekonstrukcije koliščarske vasi vodi povezovalna tematska pot, na kateri je več postaj s prikazom naravne dediščine na travnikih, ob mejicah in vodah. S pomočjo kukal si bo mogoče ogledati tudi mesta različnih prazgodovinskih kolišč na območju severno od Iga.

V tem času je bila na območju Ljubljanskega barja razširjena tako imenovana Vučedolska kultura. Ta je bila razprostranjena v prvi polovici tretjega tisočletja pr. Kr.

Koliščarska vas, tretji segment Morostiga, je bila postavljena severovzhodno od Iga, ob sotočju Iščice in Želimeljščice. Vas je z vseh strani varovana z vodo. Na ta način so najbolje prikazani okolje, način življenja in značilni predmeti koliščarjev v drugi četrtini tretjega tisočletja pr. Kr., to je v pozni bakreni dobi. 

Ob robu koliščarske vasi, predstavljene s petimi kolibami, je bilo ustvarjeno manjše jezero. Okoli njega poteka lesen podest, ki sprehajalcu omogoča dostop do kolib. Tri so rekonstruirane v celoti, preostali dve pa sta prezentirani le s skeletom objekta (ena tudi s streho). Skelet hiš je narejen iz hrastovih kolov. Za kritino streh sta bila uporabljena ržena slama in trstičevje. Stene so zamazane z glino, ponekod je viden preplet, narejen iz vrbovih vej, ki sestavlja stene hiš. Tla, na katerih so razstavljeni eksponati, so prav tako zamazana z glino.

Ogledati si je mogoče tri v celoti zgrajene kolibe, v katerih so z raznovrstnimi replikami predmetov prikazane številne vsakdanje dejavnosti koliščarjev.

Vsaka izmed njih ponazarja hišo družine koliščarjev, ki se je ukvarjala z določenimi obrtmi. V vsaki kolibi so razstavljene lesene police, stoli, ležišča, raznovrstni predmeti in tudi posušene rastlinske vrste. Noben eksponat v kolibah ni naključno izbran, ampak je za vsako rastlino in za vsak lesen, keramičen, kamnit, koščen ali drugačen predmet z raziskavami dokazano, da so jih koliščarji poznali in uporabljali.

Prva koliba pripada družini lončarjev. V njej je podrobneje predstavljena predvsem pomembnost gline. V kolibi prikazujemo, za kaj so koliščarji uporabljali glino, kako so jo pripravili in na kakšen način so izdelovali posode in druge predmete. S primeri so prikazani različni načini krašenja posod in priprave bele apnenčaste snovi, tako imenovane inkrustacije, ki je zapolnjevala raznovrstne vreze. V enem delu kolibe je postavljena replika lončarske peči, ki je bila izdelana iz glinene podlage in ogrodja iz vrbovih in leskovih vej ter v celoti prekrita z glino. Peči koliščarjev so verjetno stale zunaj kolib, a smo jih zaradi zaščite pred neugodnimi razmerami v zimskem času umestili v notranjost. V taki peči so koliščarji žgali posode in ostale glinene predmete, kot so žlice, uteži, vretenca, ropotuljice in idoli. Poleg peči je v kolibi razstavljen tudi izbor črno žganih in bogato okrašenih posod.

V drugi kolibi podrobneje predstavljamo delo družine tkalcev. Na ogled so replike lesenih statev in koliščarskih oblek, izdelanih iz blaga iz lanu in koprive. Razstavljene so keramične uteži, keramična vretenca, lan na različnih stopnjah obdelave in volna. Prikazan je tudi širok izbor gojenih in divjih rastlin, ki so bile del vsakdanje prehrane koliščarjev. V košarah iz vrbovih vej in keramičnih posodah najdemo ječmen, pšenico, lešnike, želode, posušene drnulje, trnulje, volčje jabolko, robide, gozdne jagode, grozdje, in še bi lahko naštevali. S stropa in lesenih polic visijo šopi kopriv, vodne mete, šentjanževke, ozkolistnega trpotca in bele omele ter veje s posušenimi raznovrstnimi plodovi. Ležišča so zapolnjena s senom, listjem hrasta in praproti ter jelkovimi vejami.

Članek lahko v celoti preberete v novi izdaji revije SLO časi, kraji, ljudje