Ob koncu tedna bo naš papež obiskal Dubaj in Združene arabske emirate. Tega potovanja mu ne zavidam. Podal se je namreč v mesto in na dogodek, ki sta za kristjane kar trikrat tuja.

Da je Dubaj najbolj znano mesto države, kjer krščanstva v javnosti skoraj ni, je okoliščina, ki ga dela še najmanj tujega. Navsezadnje je Arabija del istega sredozemskega zgodovinskega bazena, v katerem je krščanstvu tekla zibelka. Veliko bolj tuj je pomen, ki ga ima mesto za današnjega, morda še posebej zahodnega človeka. Zanj je postal nekakšno civilno romarsko središče, pojem nepopisnega blagostanja, tehnološki čudež, ki so ga ljudje dobesedno iztrgali neprijazni naravi. In Bogu, bi lahko previdno dodali. Seveda se dežela in njeni vladarji opirajo na strogo islamsko versko izročilo, toda za obiskovalce z zahoda, med katere se bo pomešal sveti oče, je Dubaj že nekaj let, če ne desetletij sveto mesto neke drugačne religije, religije brez Boga, ki je v umetnem blišču puščave postal odveč.