Odziv je bil predvsem varnostni in vojaški. Na gosto poseljenem območju Gaze, kjer je Hamasova infrastruktura pogosto prepletena s civilno, je to privedlo do izjemno visokih žrtev med civilisti in hudega trpljenja prebivalstva, ki poraja novo sovraštvo in krepi privlačnost Hamasove propagande med novo generacijo Palestincev. Na Zahodu se je družba razcepila med podporo pravici Izraela do obrambe in ogorčenostjo nad civilnimi žrtvami, naraslo je število antisemitskih incidentov.

Vzporedno s tragedijo v Gazi so se razvijale druge fronte. Na Zahodnem bregu se krepi nasilje prebivalcev judovskih naselbin nad Palestinci, med temi pa simpatije do odporniških skupin. Zaradi raketnih napadov libanonskega gibanja Hezbolah v podporo Hamasu je moralo na severu države dom zapustiti več deset tisoč Izraelcev. Aktivirali so se tudi drugi iranski zavezniki v t. i. »osi odpora«, od jemenskih Hutijev do šiitskih milic v Iraku. Izrael je v zameno izvedel več uspešnih akcij, kot so bile eksplozije komunikacijskih naprav Hezbolaha, vrhunec pa dosegel z ubojem Hasana Nasrale, dolgoletnega voditelja tega gibanja. Izraelska vojska je sprožila tudi kopensko ofenzivo na jug Libanona. Iran je odgovoril z izstrelitvijo raket, ki jih je Izrael s pomočjo zaveznikov večino prestregel.

Tako se na Bližnjem vzhodu odvija »potop«, spirala nasilja brez hitrega zaključka na obzorju. Libanon, ki je že pred tem doživljal globoko gospodarsko in politično krizo, bi se lahko pogreznil v novo, krvavo državljansko vojno. Iran bi zaradi pritiska lahko pohitel z razvojem jedrskega orožja. Palestinci, ki imajo občutek, da nimajo več česa izgubiti, bi lahko sprožili novo intifado na Zahodnem bregu.

Na Bližnjem vzhodu se dogaja spirala nasilja brez hitrega zaključka na obzorju.

Po drugi strani širši konflikt, kot poudarjajo analitiki, verjetno ni v interesu nikogar. Iran se boji, da bi izgubil svoj vpliv v regiji ali da bi Izrael poskušal uničiti njegov jedrski program. Večina Izraelcev sicer še vedno podpira vojno, a na vlado pritiska tudi želja po premirju in vrnitvi talcev, ki so še v rokah Hamasa. Premier Netanjahu, ki mu je po napadu močno padla priljubljenost, se sooča z očitki, da izvaja načrtno eskalacijo in konflikt izkorišča za ohranjanje oblasti. Nekateri dvomijo o njegovih sposobnostih, drugi v njegovo usmeritev, za katero se zdi, da zapira prostor za mirno rešitev.

Latinski patriarh Jeruzalema, kardinal Pierbattista Pizzaballa, je v pogovoru za Vatican News delil svoj vtis, »da se je nekaj zlomilo v duši obeh družb«, palestinske in izraelske. Obe sta prežeti s strahom, za Izraelce je bil Hamasov napad »mala šoa«, za Palestince vojna v Gazi »nova nakba«: obe besedi spominjata na kolektivno travmo iz preteklosti. Pizzaballa je dejal, da so razlike med obema ljudstvoma globlje, saj gre za dve različni viziji sveta, družbe, človeka: »Tukaj si nikoli ne moremo obetati integracije, ampak v najboljšem primeru civilno in spoštljivo sožitje.«

Si to sožitje sploh lahko še zamislimo? Pizzaballa v trenutni situaciji ne vidi rešitve: »Celoten Bližnji vzhod potrebuje novo vodstvo in nove vizije.« Do tedaj pa je znamenje sožitja prav Cerkev, ki v Sveti deželi združuje tako arabske kot judovske kristjane. Ali kot je patriarhu ob obisku Gaze dejal mladi kristjan: »Če je to potop, smo mi Noetova barka.«

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (41/2024).