Izlet na Žabijski Kuk in Vogel postane pustolovščina, še preden stopimo iz avta. Ko se zjutraj vzpenjamo iz Ljubinja proti planini Stador, zagledamo sredi ozke ceste zajca. Prepričani smo, da bo po najkrajši poti švignil v goščavo, vendar ima drugačne načrte: ucvre jo po cesti. Počasi krenemo za njim. Mine pet, deset, petnajst sekund, dolgouhec pa jo še kar maha po cesti. Tu in tam za trenutek posedi, nato odskaklja naprej. Šele čez kakšnega pol kilometra skoči v breg. Dolgi ušesi se potopita v zelenje, oči pa nas prestrašeno opazujejo, ko se peljemo mimo.

Srečanje z dolgouhcem na cesti proti planini Stador. FOTO: Andrej Praznik

Vzpon na Žabijski Kuk in Vogel lahko začnemo že v Tolminu, a junakov, ki bi šli peš iz doline, je malo. Večina se zapelje do parkirišča pred planino Kuk, mi pa izberemo »srednjo« možnost. Ko se asfalt na razpotju pod planino Stador konča, parkiramo in obujemo planinske čevlje. Lepa makadamska cesta, ki se skoraj nič ne vzpenja, nas v četrt ure pripelje do planine Lom. Tu, na sedlu za Kobiljo glavo, nas pobožajo prvi sončni žarki. Za planino postane cesta valovita. Pol ure pozneje smo že na planini Kuk, za katero se vleče veriga vrhov Bohinjsko-Tolminskega gorovja. Na desni vidimo Žabijski Kuk. Na zemljevidih je Žabiški, na kažipotu pa bo napis Žabijski, zato naj ostane tako.

Odcep proti Žabijskemu Kuku. FOTO: Andrej Praznik

Od planšarije nadaljujemo proti planini Razor. Za ostrim ovinkom nas kažipot usmeri v travnato pobočje. Ker so po njem posejane samo stopinje krav, se zapodimo kar naravnost navkreber mimo lesenih kolov. V gozdu nad zgornjim robom pašnika nas pričaka dobro vidna steza, označena z rdečimi črtami. Kmalu se začne umikati v desno, ko se drevje razmakne, pa se za skalnatim robom požene navpično navzgor. Steza je ozka in strma (hoje navzdol ne priporočamo), a dobro vidna. Dolgo grizemo kolena, potem bolj na široko zavijugamo med ruševjem in se vzpnemo na razpotegnjeni vrh Žabijskega Kuka. Na njem je pomanjšan Aljažev stolp z vpisno knjigo in žigoma.

Na razpotegnjenem vrhu je pomanjšan Aljažev stolp z vpisno knjigo in dvema žigoma. V ozadju pa vidimo Vogel. FOTO: Andrej Praznik

Z razglednega vrha nadaljujemo čez travo in nizke skale proti sosednjemu Voglu. Stezica je tu in tam slabše vidna, a pobočje je lahko prehodno. Okrog nas je polno cvetja: šopi planik, orlice, triglavske rože, zvončice, sternbergovi klinčki, cvetlice iz spodnje križanke. Če bi hoteli tu hoditi hitro, bi morali imeti zaprte oči.

Alpske nebine in planike. FOTO: Andrej Praznik

Pot se spusti na sedelce, s katerega hitro dosežemo vrh Vogla. Na Žabijskem Kuku smo bili sami, tu pa je polno izletnikov in precej vetra. Zato se kmalu odpravimo navzdol proti Koči na planini Razor, od tam pa naprej proti planini Kuk in izhodišču.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina  (31/2024).