Med vožnjo proti mestu Tapolca nam krajšajo čas barvita polja oljne ogrščice. FOTO: Andrej Praznik

Ko smo na pragu jeseni severno od Blatnega jezera obiskali gradova Sümeg in Szigliget, smo se popoldne ustavili tudi v mestu Tapolca. Hoteli smo si ogledati tamkajšnjo jamo, vendar so vstopnice že pošle. Tokrat smo bili bolj zgodni, za izlet pa smo izbrali delavnik pred prvomajskimi prazniki.

Središče za obiskovalce jame Tapolca. V stavbi so blagajna, vhod v jamo in razstava. FOTO: Andrej Praznik

Po suhem in po vodi

Tapolca ima približno 15.000 prebivalcev in je od meje s Slovenijo v zračni črti oddaljena osemdeset kilometrov. Do nje se lahko pripeljemo iz Lendave skozi Lenti, Bak in Keszthely (Blatenski Kostel). V zahodnem delu mesta stoji športna dvorana, poimenovana po domačinu Jozsefu Csermaku, ki je leta 1952 na olimpijskih igrah v Helsinkih zmagal v metu kladiva. Če pustimo avto pri njej, imamo do mestnega središča in vhoda v jamo le dober kilometer.

Iz središča za obiskovalce se po stopnicah spustimo v manjšo dvorano. Iz nje hitro prispemo do vodnega dela jame. FOTO: Andrej Praznik

Jamo pod Tapolco so odkrili leta 1903 in jo deset let pozneje odprli za javnost. Ogledamo si lahko približno 250 metrov dolg del: 70 metrov po suhem in 180 metrov po vodi. Ko se po 73 stopnicah spustimo v manjšo dvorano, takoj začutimo, da je jama drugačna od naših: v zraku je veliko vlage, temperatura je okrog dvajset stopinj Celzija, nikjer ni kapnikov. Jamo obišče na leto več kot 150.000 ljudi. V babilonu jezikov slišimo tudi slovenščino, kar pa ne preseneča, saj smo med vožnjo srečali ogromno naših avtomobilov.

Rov je ponekod visok in tako širok, da lahko spustimo naprej tiste, ki se jim bolj mudi. Večinoma pa je nizek in ozek. FOTO: Andrej Praznik

Jama pod Tapolco je do konca junija odprta od 9.30 do 17. ure, julija in avgusta pa do 19. ure. Blagajno zaprejo uro pred koncem ogledov, vendar včasih vstopnic zmanjka že prej (naročimo jih lahko tudi prek spleta). Za odrasle je vstopnina osem evrov, družinska vstopnica stane 24 evrov. Parkirišče na hribu Hegyestű je do konca avgusta odprto od 9. do 19.ure. Za odrasle je vstopnina štiri evre, družinska vstopnica stane dobrih 10 evrov.

Ribnik v središču mesta Tapolca. FOTO: Andrej Praznik

Iz dvorane lahko zavijemo v suhi rov na levi, vendar nas bolj vleče naravnost do vode, kjer zlezemo v kovinski čoln. Z veslom se odrinemo od stene in krenemo na krožno popotovanje. Med plovbo nas večkrat posname kamera, fotografije lahko kupimo ob izhodu. Modro zelena voda in rjave stene ustvarjajo pravljično kuliso. Rov je ponekod visok in tako širok, da lahko spustimo naprej tiste, ki se jim bolj mudi. A večinoma je nizek in ozek. Večkrat položimo veslo v čoln in se z rokami odrinemo od stropa. Najbolj tesno je na koncu: čoln drsa ob steno, mi pa se globoko sklonimo in pazimo na glavo, saj nimamo čelade.

Kadar dobra duša v ribnik vrže kruh, priplava k bregu množica rib. FOTO: Andrej Praznik

Okrog ribnika so stojnice, na katerih prodajajo hrano in spominke. FOTO: Andrej Praznik

Pred slovesom od jame si ogledamo še razstavo o njeni zgodovini in zgradbi, o krasu in vulkanizmu, nato krenemo na sprehod do velikega ribnika, ki se skriva med hišami v središču mesta. Okrog mirne gladine, v kateri se zrcalita cerkveni zvonik in mlinsko kolo, pripravljajo na stojnicah različne jedi. Enemu od gostov je ostalo nekaj malega kruha. Ko ga vrže v vodo, pride k bregu na desetine rdečih, belih in rumenih rib, ki plavajo druga čez drugo.

Hrib Hegyestű je ognjeniškega izvora. Star je okrog osem milijonov let, bližnje Blatno jezero pa je staro komaj 15.000 let. FOTO: Andrej Praznik

Na hrib in k letalu

Iz Tapolce nadaljujemo vožnjo skozi Gyulakeszi in Köveskal, zavijemo proti vasi Monoszlo in se po ozki cesti vzpnemo do parkirišča pod hribom Hegyestű. Ta je zgrajen iz bazalta, njegove stene pa spominjajo na orgle. Tu je bil nekoč kamnolom, v katerem so v letih od 1938 do 1958 pridobili 40.000 kubičnih metrov materiala za tlakovanje cest. Danes je 337 metrov visok hrib zavarovan in kamenja ni dovoljeno odnašati. Lahko pa se po urejeni poti vzpnemo na vrh, se naužijemo razgleda, preberemo besedilo na pojasnjevalnih tablah in si v hišici ob parkirišču ogledamo razstavo.

Urejena pot na vrh hriba. FOTO: Andrej Praznik

Z vrha lepo vidimo Blatno jezero in okoliško pokrajino, tik pod nami pa je parkirišče, na katerem smo pustili avto. FOTO: Andrej Praznik

S hriba Hegyestű se odpeljemo še do bližnjega naselja Zanka, in sicer po isti cesti, po kateri je šla v nedeljo tretja etapa kolesarske dirke po Italiji. V tamkajšnjem vojaškem parku so razstavljeni lovsko letalo MIG-21, helikopterja MI-8 in MI-24, tank T-72, amfibijsko vozilo, dva topa, radarska postaja in velika protiletalska raketa. Po ogledu krenemo nazaj proti domu. A preden se poslovimo od pokrajine ob Blatnem jezeru, si seveda privoščimo še večerni sprehod po njegovi obali.

Razstava odslužene vojaške tehnike v naselju Zanka ob Blatnem jezeru. FOTO: Andrej Praznik

Helikopter MI-24. FOTO: Andrej Praznik