Potepuh: Hum
Potepuh: Hum
Več fotografij Andreja Praznika v fotogaleriji na dnu članka (klik na prvo fotografijo in drsenje s puščico v levo in desno).
Laško, ki je imelo v začetku lanskega leta 3.284 prebivalcev, slovi po pivovarstvu in zdravilišču. Izviri termalne vode so bili znani že v rimskem času, pivovarna je nastala leta 1825. Laško je v začetku 13. stoletja dobilo trške pravice, leta 1927 pa je postalo mesto.
Ko pridemo čez Savinjo v stari del naselja, krenemo rahlo levo do nadžupnijske cerkve sv. Martina. Nasproti nje opazimo kamnite stopnice in kažipot poti na Hum. Po njih se vzpnemo do ceste, gremo levo do zadnje hiše in navkreber čez travnik do gradu Tabor. Kot lahko preberemo na tabli, je o njegovem nastanku bolj malo znanega. Verjetno so ga kmalu po nastanku laške gospoščine v 12. stoletju zgradili za urade zemljiške gosposke in krvnega sodišča. Med turškimi vpadi so ga prepustili tržanom, da so se tu utaborili, iz česar izhaja njegovo ime. Ko je izgubil obrambno vlogo, se je spremenil v razvalino. V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja so ga obnovili.
S parkirišča pred gradom krenemo navkreber v gozd. Steza gre sprva položno čez pobočje. Ob njej rastejo jetrniki, trobentice, tevje in podlesne vetrnice. Levo navzdol se odcepi pot proti Blaževi skali in dolini, mi pa nadaljujemo navkreber. Steza je lepo urejena, z leseno obrobo in v tla vdelanimi stopnicami. Ob njej sta razgledišči Prižnica in Prepadna udorina ter počivališče, na katerem je predstavljenih deset rastlin. Na Humu rastejo številne zavarovane rastline in endemična opojna zlatica. Višje postane pot skalnata, zato je ob njej jeklenica, vendar je prehod v suhem prav lahek. Steza se potegne mimo cvetočega resja do visokega križa, ki spominja na evharistični kongres v Ljubljani leta 1935, od tam pa na skalnat vrh.
S Huma vidimo množico vzpetin in dolin. Na severozahodu je Malič, na zahodu sta Govško brdo in veliko pred njim dvostolpna cerkev sv. Mihaela, na jugozahodu vidimo v daljavi Kum, na jugu se dvigata Veliko Kozje in Lisca, na vzhodu je Žikovsko brdo. Razgled nekoliko ovira grmičevje.
V lepem vremenu srečamo na Humu veliko ljudi. Večina se v dolino vrne po poti vzpona, nas pa kažipot z napisom Pot na Hum A7 zvabi naprej po grebenu. Ta je večinoma skalnat, zato je na več krajih pritrjena jeklenica. Čeprav ne gre za zelo zahtevno plezanje, je vseeno potrebna previdnost, pot pa odsvetujemo v snegu in ledu. Greben je valovit, iz njega štrlijo skalnati stebri in zobje. Na njem sta dve razgledni točki: prva je malo naprej od vrha, druga je na koncu grebena. Od nje se spustimo v gozd do kažipota, gremo naravnost do širše poti in zavijemo dvakrat levo do kažipota poti B2 po nekdanjih trških mejah Laškega. Od njega se hitro spustimo do ceste, ki nas pripelje nazaj v Laško.
Več fotografij Andreja Praznika v spodnji fotogaleriji (klik na prvo fotografijo in drsenje s puščico v levo in desno).
Hum (583 m)
Izhodišče: Laško.
Dostop: S štajerske avtoceste zavijemo v Celje, od koder nadaljujemo vožnjo do Laškega. Avto pustimo na parkirišču levo za krožiščem, kjer je odcep za središče mesta, ali še malo naprej (v smeri Rimskih Toplic) ob pokopališču za podvozom pod železniško progo.
Dolžina vzpona: slaba ura.
Dolžina krožne poti: približno 2 uri.
Višinska razlika: 350 metrov.
Kratek opis poti: Iz Laškega se vzpnemo do gradu Tabor, od tam pa čez strmo gozdnato pobočje na Hum. Z vrha lahko nadaljujemo po skalnatem grebenu do zaselka Zahum, od koder se po široki poti in cesti vrnemo v Laško. Pot je označena s kažipoti. Vzpon je zaradi strmine in dveh lahkih prehodov z jeklenico delno zahteven, pot z vrha do Zahuma pa je zahtevna, saj je skalnata in na več krajih zavarovana z jeklenico. V snegu in ledu hojo po njej odsvetujemo.
Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1:50.000.
Nedeljska maša: V nadžupnijski cerkvi sv. Martina v Laškem je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri ter ob 10.30.