Najvišji med njimi je Tosc (2.273 m), najbolj obiskana je Debela peč (2.014 m), mi pa bomo tokrat zlezli na tiste tri, ki jim malo manjka do višine dva tisoč metrov.

S parkirišča na Rudnem polju krenemo po gozdni cesti proti Triglavu. Čez približno sedemsto metrov prispemo do smučišča, ki je sedaj pašnik, in zavijemo proti Viševniku. Hodimo ob gozdnem robu, preskočimo makadamsko cesto ter se skupaj z vlečnico obrnemo proti zahodu. 

Kravji zvonci potihnejo, okrog nas je pisana preproga planinskega cvetja. Nad smučiščem se pot skrije med drevje in vzpne do roba. Za njim je na nadmorski višini 1.720 metrov razpotje, kjer zapustimo pot na Viševnik in nadaljujemo proti Blejski koči na Lipanci.

Na bližnji ravnici sredi julija počiva ostanek snežnega plazu. Njegovo pot in rušilno moč kažejo polomljena in oguljena drevesa. Steza se skrije v gozd, nato krene med ruševjem znova navkreber. Na vzhodni strani Viševnika se prevalimo v dolinico, čez katero skače gams. 

V njej zlahka prečkamo veliki vodoravni snežišči. Na drugem, ki leži pod goro v spodnji križanki, zavijemo desno in se pridružimo poti med Srenjskim prevalom in Blejsko kočo.

Po gruščnatem pobočju se spustimo v globel za Velikim Selišnikom (1.952 m). Iz nje nadaljujemo navkreber na južno pobočje Debelega vrha. Tu moramo paziti, da ne zgrešimo napisa na nizki skali desno ob poti, ki nas usmeri na označeno, a slabo vidno stezo. Ta gre najprej poševno med drevjem, nato ostro zavije ter se med ruševjem in travo potegne na vrh. 

Od razpotja smo hodili dvajset minut. Na vrhu je v tla vdelan žig, nas pa bolj zanima razgled. Med drugim vidimo Viševnik, Triglav, Rjavino, Kepo v Karavankah, gozdna prostranstva Pokljuke in več kot tisoč metrov pod nami dno Krme.

Z vrha krenemo na severovzhod. Že čez nekaj metrov naletimo na podobno blede markacije kot med vzponom. Če jim pozorno sledimo, se dokaj hitro spustimo na pot proti Blejski koči. Na njej pa ne ostanemo dolgo, saj kmalu na skali na levi opazimo napis Mrežce. 

Puščica nas usmeri na slabo vidno stezo, ki se vse bolj izgublja v ruševju. Morda bi morali bolj v levo ali že prej v breg ali naprej proti Blejski koči do naslednjega razpotja. A tudi tako se v nekaj minutah rešimo iz ruševja in potem brez težav dosežemo vrh.

Vzpon na Lipanski vrh. FOTO: Andrej Praznik.

Mrežce so čisto blizu Lipanskega vrha, vendar je med njima skalnata škrbina. Spust vanjo je zavarovan z jeklenico in klini, enako na drugi strani vzpon iz nje. Zahtevnejši odsek je kratek, najstniki pravijo, da veliko prekratek.

Ker se na jugozahodu kopičijo oblaki, ki bodo popoldne prinesli dež, z Lipanskega vrha hitro krenemo navzdol. Na prvem razpotju zavijemo desno ter se med ruševjem in drevjem spustimo do Blejske koče na Lipanci (1.630 m). 

Od nje nadaljujemo malce navkreber in potem daleč navzdol proti Rudnemu polju. Ko prvič prispemo do makadamske ceste, jo le prečkamo, drugič pa ostanemo na njej do smučišča pod Viševnikom. Tu nas ujamejo prve dežne kaplje. Oblaki so očitno hitrejši od napovedi. Še dobro, da smo šli na pot zgodaj in smo že skoraj pri avtu.

Debeli vrh (1.959 m), Mrežce (1.965 m), Lipanski vrh (1.975 m)

Izhodišče: Rudno polje.

Dostop: Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Lesce in nadaljujemo vožnjo do Bleda. Tam zavijemo na obvoznico ter se skozi Gorje zapeljemo na Pokljuko.

Dolžina krožne poti: približno 5.30 ure.

Višinska razlika: 630 m.

Kratek opis poti: S parkirišča na Rudnem polju krenemo proti Viševniku, pozneje pa zavijemo proti Blejski koči na Lipanci. Ko prispemo na južno stran Debelega vrha, nas napis na skali usmeri na stezo proti vrhu. Z njega se vrnemo na pot proti Blejski koči, ki pa jo kmalu znova zapustimo in se vzpnemo na Mrežce. Ob jeklenici in klinih se previdno spustimo v skalnato škrbino, splezamo iz nje na Lipanski vrh ter nadaljujemo navzdol do Blejske koče in naprej na Rudno polje. Pot je lahka, le kratek odsek med Mrežcami in Lipanskim vrhom je zahtevnejši. Steza na Debeli vrh je slabše označena. Na vseh treh vrhovih so žigi.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (30/2021).