Potepuh: čez Tatre do Barke [FOTO]
Potepuh: čez Tatre do Barke [FOTO]
Brkini so trideset kilometrov dolgo hribovje, ki ga omejujeta dolina reke Reke in Matarsko podolje. Na širokih slemenih visoko nad grapami počivajo gozdovi, gručaste vasi in sadovnjaki, v katerih dobro uspevajo jabolka in slive. Brkini so bili nekoč odmaknjeni in težko dostopni. Še posebej po drugi svetovni vojni jih je zaznamovalo izseljevanje. Leta 1890 so imeli 9.906 prebivalcev, leta 2002 le še 3.696.
Fantje, ki so ostali na kmetijah, so doma težko našli ženo, zato so jo nekateri poiskali v Dalmaciji, kamor so odhajali po dva ali trije skupaj. Čeprav ni šlo za romantične ljubezni, so se take poroke dobro obnesle. »V Brkinih so veljale dalmatinske neveste za zelo pridne in marljive ženske in marsikatero kmetijo, ki je že propadala, so spravile na noge,« piše v Geografskem vestniku iz leta 1996.
Popotovanje po Brkinih začnimo v vasi Pregarje (700 m), ki je središče tega območja. Nastala naj bi pred 350 leti, prvotni prebivalci pa so pasli ovce premskemu grofu. Leta 1931 je v vasi živelo 540 ljudi, danes jih je 193. Tamkajšnja šola je najmanjša matična osnovna šola v Sloveniji. Malo naprej od nje je vaški dom, za njim stoji cerkev sv. Lovrenca, ki goduje 10. avgusta.
Izhodišče: Pregarje.
Dostop: Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Postojna, od koder nadaljujemo vožnjo skozi Pivko in Ribnico proti Ilirski Bistrici. Pri odcepu za Prem zavijemo desno čez reko Reko, takoj zatem levo, ter se skozi Prem (rojstni kraj Dragotina Ketteja; grad) in Čelje odpeljemo do Pregarij. Avto pustimo na parkirišču nasproti šole ali nekaj deset metrov naprej pred vaškim domom.
Potek poti: Pregarje–Gabrk–Rjavče–Tatre–Mrše–Artviže–Vareje–Barka. Vračamo se po isti poti. Pokrajina je razgibana, vendar klanci niso preveč strmi. Ves čas vozimo po asfaltu. Pot ni označena, vendar je orientacija povsem preprosta.
Dolžina poti: 45 km (do Barke in nazaj).
Zemljevid: S kolesom čez hribe in doline v Brkine, 1:52.000, ki je objavljen tudi TUKAJ. Na njem je vrisanih petnajst klesarskih poti. Naš izlet je sestavljen iz delov treh opisanih poti.
Iz središča vasi krenemo navkreber čez glavno cesto. Klanec se kmalu položi. Na levi je eden od številnih kalov, na desni cerkvica Svete Trojice iz 17. stoletja, pod nami vas Gabrk, razgled pa sega od Slavnika do Vremščice in Nanosa. Skozi vas Rjavče, za katero se v zavetju lip skriva cerkev sv. Mavra, nadaljujemo do vasi Tatre. Leta 1900 je imela 315 prebivalcev, zdaj jih je 50. Na njenem začetku stoji cerkev sv. Janeza Evangelista, v središču je lipa s kamnito mizo, mi pa že malo prej zavijemo levo navzdol proti Kozini.
Po vrsti ovinkov se cesta proti Kozini še enkrat obrne navzdol, mi pa nadaljujemo po slemenu skozi vas Mrše proti Artvižam. Te počivajo na nadmorski višini 790 metrov in so najvišje ležeča vas v Brkinih. Zdaj imajo 55 prebivalcev, leta 1900 pa jih je bilo 144. Tudi kamnita cerkev sv. Socerba na hribu nad vasjo je videla že boljše čase. Zdaj je razpokana in nevarna, toda lani so jo razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena in domačini bi jo radi obnovili. Od nje vidimo poleg Slavnika, Vremščice in Nanosa tudi Snežnik, Učko, vas Tatre in še marsikaj.
Z Artviž nas radovednost žene navzdol mimo vasi Ostrovica, Misliče in Vareje do dvesto metrov niže ležeče in devet kilometrov oddaljene vasi Barka (98 prebivalcev). Legenda pravi, da je dobila ime po splavu ali barki, s katero so njeni prebivalci hodili čez reko Reko na tlako oziroma k maši. Hiše se večinoma stiskajo skupaj, na robu vasi stoji ob pokopališču cerkev sv. Kancijana, ki jo pravkar obnavljajo. Nam pa so se med kratkim počitkom obnovile moči, zato jo urno mahnemo nazaj, da prehitimo noč in deževne oblake.
Še več fotografiji avtorja Andreja Praznika pa najdete v spodnji fotogaleriji.