V roke sem jo vzela v delovno napornem obdobju, da bi pred spanjem prebrala nekaj lahkotnega. Oh, kako sem se motila!

Je mladinski roman, v katerem se skavti odpravijo na zimovanje – na nekajdnevno sankanje na Sorico. Čeprav nisem bila nikoli pri skavtih, zelo dobro razumem nevsiljivo skavtsko filozofijo, ob kateri se mladi zelo organsko in naravno kalijo. Mogoče je k mojemu čustvenemu odzivu na knjigo vplivalo tudi to, da imam otroke v tej starosti in da so se pred kratkim zaradi obilice obveznosti poslovili od skavtov.

V romanu so popisani dnevi med božičem in novim letom. Prehoden in za marsikoga zelo ranljiv čas. Zakaj? Ker je nekako prazen – sam se moraš odločiti, čemu in komu ga boš namenil. Staro se še ni končalo, novo se še ni začelo.

Ta čas mene velikokrat napolni s tesnobo. Kaj vse nisem. Nisem dovolj brala. Nisem dovolj prevajala. Nisem dosti hodila. Nisem bila dovolj z otroki. Nisem se znala odpovedati telefonu. Nisem napisala knjig...