Foto: Samo Skralovnik

V velikonočni, dvojni številki Družine smo se o velikonočnih dogodkih pogovarjali s prof. Maksimilijanom Matjažem, predavateljem Nove zaveze in biblične teologije na Teološki fakulteti.

»Vstal je!« je oznanilo, ki odmeva na velikonočno jutro. Ali odmeva letos, ko preživljamo svetovno epidemijo smrtonosnega virusa, kaj drugače?

Vsekakor, vsaj na zunaj. Mislim, da bo v okoliščinah strahu, negotovosti in človeške nemoči pri večini kljub odsotnosti javnega praznovanja odmevalo še globlje oznanilo temeljnega krščanskega sporočila o zmagi življenja nad smrtjo, o moči Božje ljubezni in zvestobe, o tem, da je naš Bog Bog življenja, pa tudi o tem, da je človek umrljiv, da je njegovo človeško življenje končno in da on ni pravi gospodar nad njim, kar postaja v tem času tako očitno, da tega ne more spregledati še tak znanstveni optimist.

Gotovo manjka zunanje praznovanje praznikov, saj smo občestvena in obredna bitja, potrebujemo stike in se moramo izražati, vsak post pa je lahko za določen čas tudi zdravilen, da spet prebudimo čut za čudenje, občudovanje, za prošnjo in zahvaljevanje, ki je v potrošniškem času precej zamrl. Prav zato je lahko ta čas tudi čas milosti ali priložnosti, da se pustimo pretresti v svoji samozadostnosti, da se pustimo od Boga nagovoriti, da okrepimo vero in zaupanje vanj, da bomo bolj prepoznali, kaj je res pomembno in kaj manj.

Kakšno bi bilo krščanstvo brez oznanila vstajenja?

Žal to vprašanje ni tako zelo hipotetično, kakor zveni na prvi pogled, saj je po anketah velik odstotek tistih, ki se opredeljujejo za kristjane, a ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Evangeljskega krščanstva brez vere v vstajenje, to je vere v živega Boga, ni. To je ne nazadnje jasno povedal že apostol Pavel, ko pravi, da je naša vera prazna, to je neučinkovita in brez smisla, če ni vstajenja od mrtvih (prim. 1 Kor 15).

Krščanstvo brez vere v vstajenje je lahko zgolj kultura, lahko so le lepi običaji in navade, morda še urejeni sakralni objekti, a brez pravega življenja. Skratka ostaja zgolj zunanjost, ki ne prodre globlje, človeka ne osvoji in ga tudi ne premakne – ne bliže k sebi in ne k bližnjemu. Vera v vstajenje od mrtvih je povezana z osebno vero odrešenosti. Brez izkušnje ljubezni, sprejetosti in odpuščanja človek težko verjame, da obstaja kdo, ki je pripravljen za drugega iti do konca.

Žene so zjutraj prišle h grobu mazilit Jezusovo truplo, kot poroča evangelist Marko, tam srečale mladeniča v belem s sporočilom, da je Jezus vstal, potem pa zbežale in nikomur nič povedale. Zakaj tak strah, čeprav so slišale nekaj veselega?

Tudi v tem se kaže, da je vera nekaj živega in življenjskega, zato je ne nasiti zgolj nekaj zunanjega. Žene, ki so prišle h grobu, so bile verjetno iz vrst njegovih najbolj zvestih spremljevalk, ki so ga poslušale, mu stregle, bile priče mnogih čudežev, ki jih je storil, ga resnično vzljubile in jih je njegova smrt zelo užalostila. H grobu so prišle, da počastijo tudi njegovo mrtvo telo in storijo, kar so dolžne storiti.

Prizor s strahom in begom pa pokaže, da njihova pobožna in prijateljska drža še ni prava vera. Vse so verovale v Boga, a njihova »vera« je imela zelo jasne predstave, kaj Bog želi, kaj je mogoče in kaj nemogoče. Ljudje so verovali v prihod mesije, vedeli so, kakšen bo in kako bo prišel, zato Jezusa večina v Izraelu ni prepoznala, še posebej ne voditelji in poznavalci postave. Vera je veliko več kot le vedeti.

Vera je več kot delati pobožna dela. Taka vera služi zgolj človeku samemu, da si lahko domišlja, kako je moder, izobražen, sposoben, ali kako je dober, pobožen in svet, ker toliko daruje ali toliko stori za Boga. Vse pa služi najprej njemu samemu, da bi se dokazal ali zavaroval in si tako kupil Božji blagoslov in varstvo. Ženam pred praznim grobom se je očitno podrl stari svet njihove vere, zato so zbežale in se zavile v molk. Bog jih je presenetil in razkrinkal njihovo šibko vere.

Zelo pomenljivo je, da evangelist Marko tukaj konča pripoved o Jezusovem vstajenju. Šele dobro desetletje po tem so drugi evangelisti zapisali, kaj se je po tistemu prvem prizoru pred grobom še dogajalo. Evangelistov molk pred skrivnostjo strahu in vere me je vedno pretresel in tudi navdihoval. Očitno sta tudi molk in strah potrebni del procesa rasti človekove vere.

Maksimilijan Matjaž je spregovoril tudi o srečanju Marije Magdalene z Jezusom, pogumu za svobodo, strahu pred popolno izročitvijo, papeževih sporočilih v dneh pred praznikih in še marsičem. Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.