Posvetitev stalnih diakonov v Mariboru: seme novih duhovnih poklicev
Posvetitev stalnih diakonov v Mariboru: seme novih duhovnih poklicev
Ob posvetitvi jih je med molitveno uro in slovesno mašo v stolnici sv. Janeza Krstnika, to je ob asistenci vseh že posvečenih stalnih diakonov, somaševanju številnih duhovnikov, upokojenega nadškofa Marjana Turnška daroval nadškof metropolit Alojzij Cvikl, spremljalo in podprlo številno občestvo vernih, med njimi njihovi domači, svojci, prijatelji in župljani. Prepeval je stolni pevski zbor Karizma.
Danes imamo v slovenskih škofijah sedeminštirideset (od tega šestnajst v mariborski nadškofiji, dva sta neaktivna) poročenih mož, ki so po letih priprave – študija, duhovnega vodstva in praktičnega uvajanja – tudi posvečeni in opravljajo službo stalnega diakona.
Ko so po evangeliju k nadškofu Ciklu pristopili tisti, ki naj bodo posvečeni za diakona, jih je ta nagovoril z izbranimi besedami. Najprej je spomnil, da vsak ima svoj poklic in svojo človeško zgodovino, ki jo je živel v skladu z Božjim načrtom in previdnostjo. Po skrbni pripravi, ki je trajala več let, je v njihovih srcih dozorelo prepričanje, da želijo postati stalni diakoni in sredi sveta upodabljati Kristusa Služabnika. Zatem se je zahvalil vsem, »ki so našim bratom pomagali, da so se svobodno in prostovoljno odločili za diakonsko posvečenje. Odslej bodo služili Božjemu ljudstvu v 'strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni', kot je nekoč zapisal zaslužni papež Benedikt XVI. v apostolskem pismu Omnium in mentem (2010).«
Beseda »diakon« se je po nadškofovih besedah od samega začetka zgodovine Cerkve uporabljala za tistega, ki je v skupnosti služil bližnjemu. Služenje moremo šteti za prednostno nalogo diakona.
»Diakon je živa podoba Kristusa, ki služi, Kristusa, ki se iz ljubezni skloni, da umije noge svojim učencem; Kristusa, ki prevzame trpljenje najšibkejših; Kristusa, ki od vasi do vasi oznanja Božjo besedo; Kristusa, ki priskoči na pomoč vsem, ki jih ogrožata žalost in stiska; Kristusa, ki svoje življenje daruje kot žrtev. V to služenje so poklicani tudi naši štirje bratje. Vsakomur, ki se sprašuje, kdo je diakon, je treba odgovoriti, da je diakon služabnik. Diakon prispeva k temu, da Cerkev postaja kraj občestva in ljubezni, skupnost Božjih otrok, ki oznanjajo in pričujejo o veseli novici odrešenja.«
Ob koncu nagovora pa je nadškof Cvikl še posebej izpostavil aktualne razmere v nadškofiji in družbi ter na pomen in vlogo diakonov. »Število naših duhovnikov se krči, starostna meja pa je z vsakim letom višja. Smo pred zgodovinskim trenutkom, ki zahteva spremembe na področju oskrbe naših župnij. Mnoge službe, ki so jih doslej opravljali duhovniki, bodo morali odslej prevzeti diakoni in verniki laiki. Zato bodite dobrodošli naši bodoči diakoni. Priskočite na pomoč svojim domačim duhovnikom na vseh področjih: predvsem pa pri evangelizaciji in delih ljubezni. Tudi naša širša civilna družba potrebuje diakone.«
»Živimo v svetu, ki ima negativen odnos do Cerkve. Preveč je konfliktov, sovraštva in nasilnih besed. Ne smemo pozabiti, da danes zmaguje jezik medijev. Zato zvonovi, ki kličejo vernike k nedeljski maši, kratko malo ne zadostujejo več. Današnji svet potrebuje močno govorico. Vsi vemo, kako težko je govoriti o Bogu v današnjem svetu, ki je prepričan, da ga ne potrebuje. Zato vam kličem dragi bodoči diakoni: spregovorite svetu in ljudem, h katerim boste poslani z molkom in dejanji ljubezni do Boga in do bližnjega. Samo tako boste v Jezusovem imenu lahko pomagali mnogim, da vstanejo in nadaljujejo pot. 'Štejejo dela ljubezni', pravi starodavni pregovor. Zato naj vaše poslanstvo, dragi bodoči diakoni, podpira priprošnja sv. Device Marije in blaženega Antona Martina Slomška. Naj vas spremlja njihova pomoč in naša molitev, da bo vaše služenje vedno znamenje Božje navzočnosti med nami.«