Deset avtorjev o desetih letnicah

Prispevke je predstavilo deset avtorjev:

ddr. Igor Grdina, Slovenci leta 1902 – med tradicijo in moderno;

dr. Andrej Rahten, Slovenci leta 1912 – med Srednjo Evropo in Balkanom;

dr. Matic Batič, Slovenci leta 1922 – med tnalom in nakovalom;

dr. Jurij Perovšek, Slovenci leta 1932 – med slovenstvom in jugoslovanstvom;

dr. Jože Možina, Slovenci leta 1942 – med svetovno in državljansko vojno;

mag. Jurij Pavel Emeršič, Slovenci leta 1952 – med staro in novo vero;

dr. Jelka Piškurić, Slovenci leta 1962 – med Vzhodom in Zahodom;

dr. Renato Podbersič ml., Slovenci leta 1972 – med reformizmom in konformizmom;

dr. Stane Granda, Slovenci leta 1982 – med narodnim in skupnimi jedri;

dr. Janez Šumrada, Slovenci leta 1992 – med priznanjem in spoznanjem.

Prvi del je povezoval dr. Boris Golec, drugega pa dr. Željko Oset.

Jurij Pavel Emeršič in Željko Oset. FOTO: Ivo Žajdela

Jurij Pavel Emeršič: Slovenci leta 1952 – med staro in novo vero

Naj tu predstavim (povzamem) le enega, prispevek Jurija Pavla Emeršiča Slovenci leta 1952 – med staro in novo vero.

Najprej je omenil, da je na Slovenskem v začetku leta 1952 zapadla rekordna količina snega, ki je povzročila izredne razmere in smrtne žrtve.

Tudi politična klima je bila podobna: »rdeča ledena doba«, kot je posrečeno poimenoval ta čas zgodovinar Jože Dežman.

Glavna ost partijskega nasilja je bila usmerjena v hrbtenico opozicije, kot so v svojih dokumentih poimenovali Katoliško Cerkev. Poudarek je dal prav na tem početju.

Kraigher je govoril celo o koncentracijskih taboriščih za duhovnike

Predvojni verski shodi so ustvarjali vtis Slovencev kot zelo katoliškega naroda.

Predavatelj je osvetlil le dejstvo, da so komunisti, ki so sami nastopili kot religiozno gibanje z vsemi religiji lastnimi atributi (prav v letu 1952 so veliko ulic poimenovali po novih svetnikih, npr. Kajuhovo v Ljubljani namesto Gnidovčeve), prepoznali v Cerkvi glavnega nasprotnika in se odločili za dokončno rešitev verskega vprašanja.

Notranji minister Kraigher je govoril celo o koncentracijskih taboriščih za duhovnike. (AS 1589/111, CK ZKS, šk. 3, a.e. 219, 14. 12. 1948, 14.)

Igor Grdina in Boris Golec. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični zažig škofa Antona Vovka

Prav v letu 1952 je preganjanje vere in Cerkve pri nas doseglo vrh. V nebo vpijoči zločin so povzročili 20. januarja, ko je naščuvana drhal na železniški postaji v Novem mestu zažgala škofa Vovka, ki je napad sicer preživel, vendar je za vedno čutil posledice.

O zažigu je bilo veliko zapisanega, najbolj natančno sta to naredila zgodovinarja Stane Granda in Tamara Griesser Pečar.

Zažig je že sam po sebi kriminalno dejanje. Prav tako kriminalno pa je bilo celotno dogajanje okoli njega: preprečevanje zdravniške oskrbe ranjenemu škofu, blaga kazen za storilca (10 dni pogojno), dolga zasliševanja izčrpane žrtve (zasliševalec vsem znani Zdenko Roter) ...

Tisti, ki so v tistem norem času ohranili vsaj malo zdrave pameti, so se zgražali. Neki Hrvat je v gostilni komentiral: »Pri nas na Hrvatskem palimo svinje, na Kranjskem pa biskupe ...«

Novomeški zažig je odmeval po svetu, tako da je bilo na koncu oblastnikom večkrat nerodno in so pričeli prepričevati vse okrog sebe, da nimajo nič s tem dejanjem.

V Vovkovih spominih je zapisano Roterjevo cinično vprašanje škofu, kako more reči, da so ga polili z bencinom in ali ga ni morda zažgal njegov prijatelj in spremljevalec duhovnik Čampa, ki je bil »strasten kadilec«?

V samicah, taboriščih in zaporih več kot 400 duhovnikov

Poleg nasilja nad gorečim škofom so stopnjevali tudi nasilje nad duhovniki. Leta 1952 je prišlo do novega večjega vala sodnih procesov proti duhovnikom, ki je sledil spodbudam novega udbovskega Navodila za postopanje z duhovniki.

Navodilo se je glasilo: »Sedanji odnosi med državo in cerkvijo narekujejo potrebe, da zaostrujemo borbo proti katoliškemu kleru. Borbo je potrebno voditi na vseh področjih državnega in političnega udejstvovanja ...«

Pod bremeni lažnih ovadb, montiranih procesov in podtikanj je pristalo v letih po vojni v samicah, taboriščih in zaporih več kot 400 duhovnikov.

Med najbolj odmevnimi v letu 1952 je bil tolminski proces, ki ga je tako kot vse druge natančno predstavila zgodovinarka Tamara Griesser Pečar v knjigi Cerkev na zatožni klopi.

Andrej Rahten in Boris Golec. FOTO: Ivo Žajdela

Boris Kraigher: »Doseči moramo borbo v vrstah samih duhovnikov.«

Komunistični vrh se je zavedal tudi morebitnih za oblast neugodnih poledic takega postopanja z duhovniki.

Notranji minister Boris Kraigher je tako 1952 posvaril pred izgredi zoper duhovščino, ki bi lahko pripeljali do tega, da se »duhovščina afirmira kot nekakšen mučenik.«

Zato so se pričeli posluževati bolj prefinjene in učinkovitejše metode, diferenciacije.

Najlepšo definicijo te partijske metode je podal prav Kraigher, ki je napovedal, da bodo »iz množic izruvali religiozne korenine ..., ko se bodo množice izolirale od duhovščine ...

Da bi to dosegli, moramo predvsem razbiti cerkev kot enotno organizacijo, moramo doseči diferenciacijo v cerkvi sami.

Doseči moramo borbo v vrstah samih duhovnikov. Tako, da se bodo duhovniki sami med seboj začeli tolči na diskusijah o posameznih vprašanjih.« (AS 1589/111, CK ZKS, šk. 3, a.e. 219, 14. 12. 1948, 14.)

Diferenciacija Cerkve s Cirilmetodijskim društvom

Ključno vlogo pri izvajanju diferenciacije je imelo Cirilmetodijsko društvo, ki se je pričelo sestajati na začetku 50. let in je bilo povsem pod nadzorom tajne politične policije.

V svoje vrste so z različnimi pritiski, predvsem pa ugodnostmi vabili »ljudske duhovnike«, kar je povzročalo neenotnost in sumničenja med samimi duhovniki.

Podobna duhovniška društva so nastala tudi drugod v komunističnem svetu, njihov cilj pa je najbolje osvetlil Tito, ko je nagovoril CMD-jevske duhovnike z besedami: »Mi smo se ločili od Moskve, zakaj se vi ne morete ločiti od Rima?«

Svetemu sedežu so bile te namere jasne, zato je nasprotoval tovrstnim duhovniškim društvom, škofovska konferenca pa je za duhovniška društva maja izdala »non expedit« (ni se primerno vključiti v tako, od škofa nepotrjeno društvo).

Septembra jih je na konferenci jugoslovanskih škofov v Zagrebu z odlokom »non licet« tudi prepovedala. V Sloveniji odlok ni bil objavljen, ker so škofje hoteli poslati v Vatikan program CMD-ja, pa tudi sicer oblast ni dovolila objave glede cerkvenopravnega stanja društva.

Vovkove in Držečnikove dokumente iz omenjene konference je Udba zaplenila.

Jurij Perovšek. FOTO: Ivo Žajdela

Na neobstoječi 31. junij so izključili Teološko fakulteto iz univerze

Jurij Pavel Emeršič je omenil še nekatere pritiske in ukrepe, ki so težili k slabitvi Cerkve in uveljavitvi totalitarne ideologije.

Na začetku koledarskega leta 1952 so kar sredi šolskega leta v drugem polletju ukinili v šolah verouk, kar je pokazalo na načrtno ateizacijo družbe in indoktrinacijo otrok, kar je Tito razglasil v aprilskem govoru:

»Vere ne preganjamo in prepuščamo to volji vsakega človeka posebej. Ne moremo pa dovoliti, da bi otroke, ki jih je treba šele vzgojiti, vzgajali po želji tistih, ki so ubrali povsem drugačno pot, kakor bi mi želeli.«

Na področju izobraževanja je sledil še poseg v avtonomijo univerze in izključitev Teološke fakultete iz univerze na neobstoječi 31. junij. Pa tudi sam obstoj Teološke fakultete je bil pozneje večkrat pod vprašajem.

Škof Vovk je na tem področju pohvalil prizadevanja Stanka Cajnkarja, sicer vodilne osebnosti CMD-ja, za njeno ohranitev.

So pa vsi, ki so vstopili v bogoslovje in študirali teologijo, doživljali stalne pritiske, zastraševanja, dobivali prijazne ponudbe ...

Duhovnik Vinko Prestor je bil deležen hudih udbovskih pritiskov

Predavatelj je omenil, da so prejšnji teden na mednarodni konferenci v Bratislavi predstavili zgodbo duhovnika Vinka Prestorja, ki je bil deležen hudih udbovskih pritiskov ...

Na koncu so obupali in ga razglasili za »jezuitskega zakrknjenca« in ga za več let poslali v zapor.

Je pa imela Udba natančno izdelan načrt, kako zmanjšati število bogoslovcev. Šli so celo tako daleč, da so uslužbenke Udbe pošiljali, naj navežejo ljubezenske stike z njimi in jih tako kompromitirajo.

Omenil je, da so poleg pritiskov na Slovence doma podobne pritiske doživljali tudi slovenski zamejski in izseljenski duhovniki ter laiki.

Posebno pozornost je oblast namenila leta 1952 ustanovljenemu glasilu Naša luč, verskemu listu za izseljence, ki ga je izdajala Mohorjeva družba, po podatkih Udbe pa je revijo finančno podprla organizacija Cerkev v stiski.

Komunisti so proti omenjenemu mesečniku sprožili celo mednarodno gonjo, že leta 1952 je Našo luč napadel celo pariški komunistični list.

Boris Golec in Matic Batič. FOTO: Ivo Žajdela

Naše luči se je režim bal

Predavatelj je dejal, da so se Naše luči bali, ker je v povojnih letih naraščalo število tistih, ki so iz dežele delavcev šli za trebuhom za kruhom na kapitalistični Zahod.

»Nespametno gospodarstvo in nizek življenjski standard ter državna represija na podeželju sta silili ljudi v delo v tujini, sistem socialističnega samoupravljanja ni prinesel pričakovanih rezultatov.

Čeprav je torej vedno bolj prevladoval ekonomski značaj migracij, je KPS (od leta 1952 ZKS) te emigrante do 60. let obravnavala enako strogo kot politične.

Oblast se je bala, da bi ideje, ki jih je prinašala Naša luč, vplivale na »politično pasivizirano emigrantsko maso«.

Našo luč so se odločili zlepa ali zgrda onemogočiti

Ker cenzure na tujem niso mogli izvajati tako kot doma, kjer so ukinjali verske časopise in leta 1952 celo glasilo ljubljanskega ordinariata Oznanilo (mariborski Verski list že leto prej), so se odločili Našo luč zlepa ali zgrda onemogočiti.

Prepričevali so ravnatelja Mohorjeve družbe v Celovcu Janka Hornböcka, mu obljubljali denar in k njemu pošiljali duhovnike, med njimi oblasti naklonjenega dr. Antona Trstenjaka, da bi prepričal Hornböcka, naj preneha izdajati Našo luč.

Namestnik jugoslovanskega zunanjega ministra Aleš Bebler je 1. novembra 1952 nunciju Oddiju izročil protestno noto zaradi domnevnega vmešavanja Vatikana v jugoslovanske notranje zadeve (prepoved duhovniških društev).

Cerkveni odgovor je prišel ob koncu meseca: nadškof Stepinac je dobil kardinalski klobuk.

V decembru se je partijski in državni vrh, kar je bilo eno in isto, odločil za pretrganje diplomatskih odnosov in zaprtje nunciature v Beogradu.