Njegove besede v velikem in polnem asiškem refektoriju so bile tako preproste, tako zelo preproste, da so segale v srce. Slišati je bilo, kakor da govori samo enemu, poslušalo pa ga nas je več kot dvesto. Povedal nam je tudi, kako ga je Bog poklical v posvečeno življenje, in razložil, da si je kot papež izbral ime redovnega ustanovitelja sv. Frančiška, ker je Frančišek zanj vedno znova vir navdiha.

Za vse nas posvečene, redovnike in redovnice, člane svetnih institutov in združenj apostolskega življenja, so nedvomno naši redovni ustanovitelji vir navdiha, a naši obrazi po večini danes ne odsevajo mističnega veselja – bolj tlijo kot žarijo. Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice postajajo neka oddaljena resničnost življenja posvečenih, naše besede se lesketajo od leporečja, iz njih delamo prekrasne okvirje, od klasičnih do modernih performansov, slika pa je po večini meglena, nejasna, ali je sploh ni …

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice postajajo neka oddaljena resničnost življenja posvečenih, naše besede se lesketajo od leporečja.

Vtis je, da smo na mnoge načine skozi zadnja leta in desetletja izgubili celo paleto žlahtnih barv – zapravili veliko duhovnega imetja. Z eno besedo: posvečeno življenje je zajela kriza. To ni nič posebej novega. Svet, človeštvo, Cerkev in posvečeno življenje v njej se skozi zgodovino prenavljajo prehajajoč iz ene krize v drugo. Vsaka kriza znotraj Cerkve prebuja v verujočih, posebej še v posvečenih, potrebo po vrnitvi k bistvenemu: po koraku od lupine k jedru – h Kristusu.

Čas je, da vsi, ki živimo posvečeno življenje, iz dna srca in duše vzkliknemo z izgubljenim sinom: Vstal bom in se vrnil k Očetu … Kakšna sreča, kakšna milost: Oče nas potrpežljivo čaka, nas pričakuje, še več, od daleč gleda, ali smo nemara le že krenili na pot. Vabi nas k novemu življenju. Vsak zase ve …

Papež Frančišek posebej poudarja, da »posvečeno življenje ni preživetje, ampak novo življenje«. Novo življenje, ki po evangeljski besedi sejalcu poganja iz rodovitne zemlje. Kjer je zemlja zbita, tla polna kamenja, se seme ne more ukoreniniti. In kakor brez korenin rastlina nima stabilnosti, se ne more hraniti niti rasti, tako brez globoke duhovnosti ni posvečenega življenja, ne pričevanja, ne pripravljene njive, kjer bi rasli novi poklici posvečenega življenja.

Danes bi se nujno morali vsi, posebej pa posvečeni, bolj zavedati vpliva, ki ga ima naše življenje na mlade, ki iščejo svojo pot. Kaj vidijo na nas? Kakšne obraze? Kakšno doslednost? Kaj slišijo?

Danes bi se nujno morali vsi, posebej pa posvečeni, bolj zavedati vpliva, ki ga ima naše življenje na mlade, ki iščejo svojo pot.

Misel, da Cerkev in posvečeni mladim današnjega časa nudimo tisto, kar že imajo, ne pa tistega, kar iščejo, me že dalj časa preganja in izziva. Pa vendar, naj nas takšna in podobna vprašanja ne plašijo, ampak naj nam dajo moči, da bomo v duhu in resnici živeli svojo karizmo, da bomo z novim ognjem prižgali luč svojega življenja, da bomo bolj vztrajni v zaupni molitvi in prošnji za nove duhovne poklice, za svetost družin, iz katerih poklici izhajajo. In za sanje …

»Glejte, tam prihaja sanjač,« so rekli starejši bratje in vrgli Jožefa v vodnjak. Toda prav on jih je rešil … Svet se je spremenil in se spreminja po zaslugi tistih, ki so si upali sanjati o boljšem svetu. To so bili v prvi vrsti redovni ustanovitelji in ustanoviteljice – svetniki, sanjači, ki so sanjali Božje sanje in začrtali svojo duhovno smer življenja po evangeliju. Kakšna veličastna duhovna dediščina posvečenega življenja za Cerkev in za svet!

Mar bomo te zaklade zakopali? Se izgovarjali na ostarelost, na navade, na politiko, na današnji raztreščeni čas? Ozrimo se raje malo naokrog, dovolj bo, če se še enkrat spomnimo našega papeža Frančiška, ki kljub visokim letom vedro, veselo, poln upanja in zaupanja oznanja Kristusov evangelij in srčno živi svoje posvečeno življenje, ki na njegov obraz zarisuje veselje, mir in spokojnost. Žari!

Letošnji dan posvečenega življenja naj nas iz posvečenega življenja in vse, ki ste posvečeni s krstno milostjo, predrami, da bomo z novim ognjem prižgali luč svojega duhovnega življenja, v blagoslov sebi in v blagor vsem, s katerimi živimo.