V Postojni svoj občinski praznik praznujejo 23. aprila, Ilirski Bistrici pa 4. junija. Oba datuma slavita »našo svetlo preteklost«. V resnici pa so lokalni politiki mladini, ki so ji ti prazniki najbolj namenjeni, vsilili čaščenje dveh katastrof.

Leta 1944 so imeli Nemci v Postojnski jami spravljene sode z bencinom. V noči na 23. april 1944 je deveterica partizanov iz 31. divizije v črni jami, tri kilometre od cilja, vlomila železna vrata. Vodil jih je Poljak Tomo Sadowski, skozi jamski labirint pa jih je vodil jamski vodnik domačin Sajevic.

Prvotni načrt je bil, da sode navrtajo in potem minirajo. Ker pa je to delo potekalo prepočasi, so začeli izbijati čepe iz njih. Pri tem so bili preglasni in so pritegnili pozornost Nemcev. Nadaljevanje akcije je potekalo v panični naglici. Nemci si na diverzante niso upali streljati, da ne bi zažgali bencina, partizani pa so sode razbijali kar s krampi in nato bencin zažgali.

Iz Postojnske jame so se po akciji uspešno rešili. Le eden izmed njih, Rudi Bašelj, ki je bencin na koncu zažgal, se je v vsesplošni zmedi izgubil v popolni temi in dimu, čez dva dni pa je precej opečen le našel izhod.

»Spominska« plošča pred vhodom v Postojnsko jamo. Z njo še danes (leta 2023, 33 let po demokratizaciji Slovenije) častijo partizanski zločin leta 1944 nad tem izjemno pomembnim naravnim biserom ne le za Postojno, ampak tudi za Slovenijo. FOTO: Ivo Žajdela

Počrnela Postojnska jama – turistični biser

Literatura navaja, da je takrat zgorelo 670 sodov bencina. »Iz Postojnske jame se je kadilo še šest dni. Toliko časa je namreč trajal požar. Gasilci so si sicer na vso moč prizadevali, da bi ga pogasili, vendar jim to ni uspelo, saj zaradi gostega dima ni mogel nihče v jamo. Zato so morali gašenje omejiti le na to, da se požar ne bi razširil še na upravno poslopje ob vhodu in na gozd nad njim.« Pisec teh besed v knjigi Vojkova brigada je zapisal še, da si je »počrnelo Postojnsko jamo« prišel iz Ljubljane ogledat »celo« Ervin Rösener.

Takratni ravnatelj Postojnske jame je katastrofo opisal z naslednjimi besedami: »Dne 23. tega meseca zjutraj me je obvestilo jamsko osebje, da je skladišče goriva za starim jamskim vhodom v plamenih. V smislu izjav vojaške straže govore vse okoliščine, da je bil požar podtaknjen. Izbruhnil je okrog treh. Ves dopoldan, v manjši meri pa tudi popoldan in naslednje dni se je valil iz glavnega vhoda, iz starega vhoda /.../ in iz podzemske železniške postaje črn dim. Zelo gost dim, silna vročina, eksplozije sodov goriva in nenehni podori skalovja s stropa in sten so onemogočili prodiranje v notranjost jame. Postojnskim gasilcem se je posrečilo odvrniti nevarnost, da bi visoki plameni iz glavnega vhoda zanetili bližnje poslopje, kjer so restavracija in uradni prostori jamske uprave.«

Večina lepot v Postojnski jami je danes lepih. Vhodni del pa je še vedno črno onesnažen zaradi partizanske »akcije«.
VIR: Postojnska jama

Zaradi partizanjenja okrnjeni naravni (in turistični) biser

Poteklo je polnih dvanajst let od demokratizacije /leta 2002; leta 2023 je še vedno enako/, v Postojni pa še vedno vsako leto 23. aprila slavijo občinski praznik, na dan torej, ko je bila Postojnska jama močno prizadeta. Postojnska jama je naravni biser svetovnih razsežnosti, jama je Postojno osmislila kot kraj, zaradi nje se je kraj razvijal in od jame še danes živi veliko ljudi, Postojnska jama je eden največjih turističnih biserov, s katerim se ponaša Slovenija. Jamske lepote so se oblikovale skozi milijone let, partizanski borci so vse te lepote med zasledovanjem svojega revolucionarnega projekta – poti na oblast – v hipu bistveno okrnili. Nobenega pomišljanja ni bilo. Tako kot nikoli, razen če ni šlo strogo za lastne interese. Partizanska akcija ni bistveno okrnila okupatorskega vojaškega stroja. Bistveno pa je okrnila jamske kapniške strukture, naravno lepoto, ki jo hodijo občudovat množice ljudi in od katere Postojna tako rekoč živi.

Levičarsko slavljenje katastrofe

Po vojni, ko so novim občinam določali dogodke in datume za občinske praznike, so prihajali v poštev predvsem »slavni trenutki iz NOB«. Tudi v Postojni so izbrali dogodek, ki je po svojem vplivu minoren, predvsem pa je izrazito negativen. Postojnčani so tako »praznovali« dogodek, ki bi se ga morali, če že, spominjati predvsem po njegovi nesmiselnosti in posledicah, ki jih je pustil za seboj.

In Postojnčani ta »dogodek« praznujejo še danes. Spomladi 1995 so postojnski svetniki sicer namenili nekaj besed svojemu občinskemu prazniku, toda razprava je bila nad­vse klavrna – praznik pa je ostal. Tak­rat mi je župan Josip Bajc navrgel nekaj floskul o tem, zakaj se ne lotijo svoje mentalne in simbolne nadstavbe. O datumu občinskega praznika in o preimenovanjih nekaterih ulic je dejal, da imajo zdaj mnogo drugih problemov« in »naj odločitve o preimenovanju sprejmejo tisti, ki bodo krili stroške«. Pri tem je očitno povsem pozabil, da so občinski svetniki voljeni predstavniki svojih občanov, ki med drugim odločajo tudi o takšnih zadevah.

Ilirska Bistrica, spomenik »3. prekomorski brigadi« v parku. Kdo je 334 ljudi spotaknil, da so »padli«? Kdo je kriv za 118 umrlih v internaciji, ali res samo okupator? Za vse t. i. talce nosijo krivdo partizani, okupator je ljudi streljal v povračilnih akcijah. Drugod po Evropi so domače ljudi varovali, ne pa jih s svojimi »akcijami« pošiljali pred okupatorjeve puške, kot v Sloveniji komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

V Postojni po zločincu Josipu Brozu - Titu poimenovana trg in ulica

Kot vsa slovenska mesta je tudi Postojno komunistični režim dobesedno pohabil z revolucionarnimi ikonami. Postojnčani se jim niti po demokratizaciji niso odrekli. So verjetno edini slovenski kraj, ki je zločincu genocidnih razsežnosti in diktatorju Brozu namenil kar dve poimenovanji. Imajo Titov trg in še Titovo cesto. Naj se ve ... Poleg tega skrbno varujejo Kidričevo naselje /Boris Kidrič/, Kraigherjevo ulico, Trg padlih borcev, Ulico Dolomitskega odreda in Ulico IX. korpusa.

Sicer pa to niti ni tako čudno, če vemo, da je Postojno po letu 1990 vodila frakcija LDS, okrepljena s ščepcem »ljudskosti«. Zmogli so le takšen podvig, kot je bilo preimenovanje dveh ulic: Ulico JLA so preimenovali. v Erazmovo, Ulico Đ. Bijedića v Rožno, Dolane pa so spet postale Šmihel. Lokalna novinarka je v začetku novembra 1993 zapisala: »Morda pa ne kaže zanemariti še ene možnosti, da spremembe imen preprosto prinašajo preveč dela, urejanja dokumentov in ne nazadnje tudi stroškov in da je veliko udobneje stopati v svetlo prihodnost kar po Titovem trgu, Titovi cesti ter Ulici Prekomorskih brigad.«

Luka Čeč odkril lepote Postojnske jame

Postojna ima več kot dovolj dogodkov in osebnosti, ki imajo pozitiven in povezovalen značaj. Nimajo samo Miroslava Vilharja, izrednega narodnjaka, ampak imajo tudi Luko Čeča. In z Luko Čečem imajo tudi datum, verjetno najprimernejši za občinski praznik. 14. aprila 1818 je Luka Čeč odkril glavni del lepot Postojnske jame. »Tu je nov svet, tu je paradiž!« je navdušeno zaklical, potem ko se je vrnil iz notranjosti podzemlja.

Od takrat se v Postojno zgrinjajo številni ljudje, da bi si ogledali čudesa. tamkajšnje narave. Čeč je v jamski službi ostal do smrti. Štirinajst let po odkritju notranjih jam je leta 1831 v Postojnski jami ulovil prvega jamskega hrošča, kar je bilo za znanstveni svet izredno odkritje. Hrošča so poimenovali Leptodinus hohenwarti, zaradi svoje značilne oblike pa je dobil tudi slovensko ime drobnovratnik.

Tu se je Luki Čeču zgodila prva krivica, saj bi se hrošč moral imenovati po svojem najditelju, ker pa je bil Čeč le revni kočar, so smetano pobrali drugi. Druga se mu je zgodila pod komunizmom, ko so se novi oblastniki v maniji poudarjanja svoje mogočnosti odločili, da bodo Postojnčani občinski praznik praznovali na dan, ko je bilo storjeno »junaško dejanje« zažiga bencina v jami. Tako kot več kot stoletje prej revni Čeč tudi za deklarirane socialiste ni obstajal. Ali bodo naši ljudje vendarle toliko dozoreli, da bodo lahko ocenili, kaj so vrednote in kaj ne? Občinske praznike najintenzivneje praznujejo skozi šolski sistem. Kdaj bomo našo mladino začeli vzgajati ob pozitivnih vrednotah?

Kilovče pri Ilirski Bistrici, spomenik t. i. talcem. Zakaj so jih Italijani ustrelili? Zaradi preračunljivih partizanskih »akcij«, s katerimi so samo žrtvovali življenja Slovencev. FOTO: Ivo Žajdela

Ilirska Bistrica– občinski praznik »praznik« zločina

V Ilirski Bistrici praznujejo občinski praznik 4. junija. Ta dan je veljal za občinski praznik od leta 1954 do leta 1990. Tega leta so v Ilirski Bistrici prišla v ospredje druga vprašanja, slavljenje naše »svetle preteklosti« je stopilo v ozadje. Leta 1999 so ilirskobistriški svetniki znova glasovali za 4. junij. Čeprav so tudi tu imeli na razpolago pet drugih predlogov za praznik, o njih niti glasovali niso, saj se je »leva« večina svetnikov s preglasovanjem odločila za novi stari praznik.

4. junij sta predlagala »območno združenje borcev in udeležencev NOB« in svetniška skupina združene liste kot »obletnico prve večje oborožene akcije proti okupatorju«. Na ta dan leta 1942 se je okupator maščeval za napad partizanov, tako da so požgali sedem brkinskih vasi, ubili okrog trideset talcev, precej vaščanov pa prepeljali v taborišča. Borci so menili, da v zgodovini bistriške občine ni nobenega pomembnejšega pomnika, ki bi tako vidno zaznamoval dogodke v teh krajih. Po svojih tragičnih razsežnostih verjetno res ne.

Kilovče pri Ilirski Bistrici, spomenik t. i. talcem. Ta in večino drugih okupatorjevih zločinov imajo na vesti komunisti.
FOTO: Ivo Žajdela

Kako lahko praznujejo tragedijo?

Občinska skupščina je leta 1990 menila, da na dan tako tragičnega dogodka ne bi smeli praznovati, ampak kvečjemu žalovati. Bistriški primer je tako samo eden od mnogih podobnih, ko slavimo in praznujemo nadvse tragične dogodke iz časa »NOB in socialistične revolucije«. Takšne dogodke bi kvečjemu lahko praznovali okupatorji (v tem primeru italijanski fašisti). Partizani so jih v nepremišljeni akciji napadli in se potem umaknili, prebivalstvo pa pustili, da se je ranjeni in prizadeti okupator nad njimi zverinsko znašal. Pa takšna junaštva in takšen NOB!?

Sicer pa je bilo te skrajne neodgovornosti v toliko opevanem partizanskem osvobodilnem boju na Slovenskem med vojno neizmerno veliko. Tak boj je bil pravilo, zato tudi na desetine tisoče ubitih Slovencev in uničena infrastruktura. Da o mentalnem opustošenju sploh ne govorim. Danes pa neka politika takšne dogodke (še naprej) vsiljuje naši mladini, ki mora to praznovati. Takšni dogodki so lahko samo spominski dnevi, nikakor pa ne prazniki.

Med petimi drugimi predlogi za občinski praznik so imeli ilirskobistriški svetniki naslednje: datum vseslovenskega tabora na gradu Kalec, rojstni dan čebelarskega strokovnjaka in nekdanjega ilirskobistriškega župana Antona Žnideršiča, dan, ko so zaprli nekaj najpomembnejših bistriških tigrovcev, datum administrativne določitve občine v sedanjih mejah ter dan vdaje prvega korpusa nemške vojske, ki se je bojeval na Bistriškem. Vsaj prva dva predloga bi bila veliko primernejša za vzgajanje naše mladine.

Mereče pri Ilirski Bistrici, spominska plošča. Na njej je podatek, zakaj so Italijani streljali vaščane, kar politiki v Ilirski Bistrici celo praznujejo z občinskim praznikom (namesto, da bi se te tragike spominjali). Tovrstna komunistična »junaška dejanja« so uničila življenja na desetine tisoče Slovencev. FOTO: Ivo Žajdela

Praznovanje partizanskega genocida v Beli krajini

Metliški svetniki so na seji v začetku oktobra 1999 na tajnem glasovanju za občinski praznik znova potrdili 26. november, torej dan, ki je kot praznik veljal že prej, a ga nekaj let Metličani niso praznovali.

26. november je vsekakor dan, ki bi se ga v metliški občini morali spominjati po tragediji, ki se je zgodila na Suhorju, ne pa da na ta dan praznujejo, kaj šele da je to občinski praznik. To, da občina zdaj znova praznuje na dan dogodka, ki je bil izredno tragičen in celo zločinski, je za demokratično družbo nerazumljivo.

Zakaj? 26. novembra 1942 se je na Suhorju nad Metliko zgodila ena najhujših tragedij, ki je imela veliko elementov zločinskosti. Na Suhor se je nekaj pred tem zatekel »plavogardistični« Štajerski bataljon, ki se je takrat imenoval »Legija smrti«. Ta posebna vojaška enota je nastala v zapletenih razmerah okupacije in nasilja komunistične revolucije poleti 1942 na območju Dolenjske. Premalo prostora imam, da bi podrobneje navajal vzroke za njen nastanek, njeno pot ter delovanje poleti in jeseni 1942. O tem obstaja že kar precej ustrezne literature; tudi s tako imenovane »druge strani«, s strani, ki do leta 1990 v Sloveniji ni mogla izražati svojih stališč in govoriti o svoji preteklosti.

Na fotografiji vidimo kar tri »spomenike«, s katerimi so komunisti na Suhorju pri Metliki obkolili osnovno šolo. Najprej je tam njihova paravojska 26. novembra 1942 storila velik zločin, navalila je na ljudi, ki so se branili pred njihovim nasiljem, nato pa storila pokol nad njimi. To zločinstvo praznujejo politiki v Metliki z občinskim praznikom še 33. let po demokratizaciji Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Neprebrana literatura

Vsem svetnikom metliškega občinskega sveta in drugim vodilnim političnim in kulturnim delavcem v metliški občini lahko zato toplo priporočimo, da si o dogajanju v letu 1942 na njihovem območju preberejo vsaj prispevek, ki ga je leta 1998 v 28. številki revije Zaveza pod naslovom Zakaj so komunisti zadali Beli krajini tako krvave rane napisal Janko Maček. Gre za študijo, ki govori o nekih drugih dogodkih in ljudeh, kot je o njih pisala režimska publicistika.

Danes si lahko že vsak oblikuje dokaj objektiven pogled in mnenje o medvojnih in povojnih dogodkih pri nas, le prebrati mora nekaj literature. Če bo koga dogajanje v Beli krajini med vojno zanimalo nekoliko bolj, si lahko izpopolni znanje tudi s pomočjo drugega dela knjige Odprti grobovi (podnaslov je Bela krajina joka), ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, dostopna pa je danes tudi v Sloveniji (sicer nekoliko teže, a vendarle).

Revija Zaveza je že prej pisala o uglednem profesorju Antonu Ovnu iz Stranske vasi pri Semiču, ki so ga partizani ugrabili in umorili 14. maja 1942. Takrat so v Dolah pri Suhorju umorili tudi Ivana Lojka in v Bušinji vasi očeta Mihaela Kolarja. O tem je več v Zavezi (št 20, str. 6–18) pod naslovom Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven, pisal isti pisec Janko Maček. Vaška straža iz Semiča je komaj 21. decembra 1942 lahko odšla po iznakaženo truplo prof. Antona Ovna in ga prepeljala v Semič.

Tako še 33. let po demokratizaciji Slovenije metliški politiku na Suhorju častijo partizanski genocidni zločin.
FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski poboji leta 1942

Maja 1942 so partizani ubili trgovca Martina Težaka iz Hrasta pri Suhorju. 27. maja so partizani na Vinome­ru ugrabili Antona Starca, uglednega kmetijskega in vinogradniškega strokovnjaka iz Metlike, in ga umorili neznano kje (verjetno na Peščeniku nad Brezovo Rebrijo).

10. junija so partizani na domu na Krvavčjem vrhu ugrabili duhovnika Jožeta Kofalta in ga umorili na Brezovi Rebri. 21. junija so partizani ugrabili in umorili Marico Nartnik, učiteljico v Rožnem Dolu.

23. junija so ugrabili posestnika Ivana Klobčarja iz Drašičev in ga prav tako umorili na Brezovi Rebri. Bil je predsednik krajevne JRZ. 23. junija so partizani na Suhorju umorili kmetico Ivano Lojk, mater v maju umorjenega Ivana Lojka iz Dol. 3. julija 1942 so partizani ugrabili Jožeta Lončariča, kmeta iz Rosalnic, in ga umorili na Brezovi Rebri.

Pravo katastrofo so ti kraji doživeli 21. julija 1942. Takrat so partizani v župnišču na Suhorju ugrabili župnika Janeza Raztresena. V svojem taborišču na Brezovi Rebri so ga strašno mučili in nato umorili. 27. julija so partizani prišli na Lončaričevo njivo blizu Rosalnic, kjer so umorili Marijo Lončarič, vdovo pred tremi tedni umorjenega moža, in 15-letno hčer Anico. Druga hčerka Terezija se je morilcu iztrgala in uspelo ji je zbežati.

9. julija so partizani ugrabili in neznano kje umorili kmeta Alojza Rozmana iz Vidošičev in Antona Kučiniča iz Železnikov. Julija so partizani umorili tudi Janeza Južino iz Dobravic in kmeta Franca Tomca s Primostka. To seveda niso vsi umori oziroma zločini, ki so jih naredili partizani na tem območju; zaradi omejenega prostora sem jih omenil le nekaj.

V središče Metlike so tamkajšnji častilci partizanskih zločinov postavili številne kipe zločincev. Tudi »narodne«, to je komunistične »heroje«. FOTO: Ivo Žajdela

Posledice zločinov »NOB«

Junija 1942 so partizani ob progi Črnomelj–Metlika izvedli nepomembno akcijo. Italijani so se odzvali žolčno, v Geršičih aretirali šest moških in tri od njih ustrelili. Po partizanskem napadu na Hrast v noči na 23. julij 1942 so Italijani uničili celo vas. Mnoge fante in može so Italijani odpeljali v internacijo. Ljudje so se zato zelo bali partizanov, saj so njihove nepremišljene (ali vendarle?!) in nepomembne akcije povzročile hude okupatorske represalije nad nedolžnim civilnim prebivalstvom.

Mnogi možje in fantje si zaradi strahu pred partizani niso upali več spati doma. Nekateri so odšli v Štajerski bataljon, drugi so se skrivali. Kmete so prizadevale partizanske »rekvizicije« in uničevanje premoženja. Ko so odgnali Jožeta Lončariča, so ukazali okoliškim fantom, da so uničili njegovo zidanico na Vinomeru, potem pa so jo sami izropali. Partizani so zažgali mogočni grad Krupa pri Stranski vasi, ki je gorel več kot štirinajst dni, in v poletni soparici je v bližnji in daljni okolici zaudarjalo po dimu.

Ljudje so izginevali, partizani so požigali gradove, župnišča, šole

Partizani so požgali župnišče in šolo na Radovici, nakar so Italijani kot »protiukrep« požgali celo vas. Tragedijam ni bilo ne konca ne kraja. Ljudje so se spraševali, kam takšen »upor« proti okupatorju vodi. Ljudje so zginevali, partizani so požigali gradove, župnišča, šole, Italijani so kot »protiukrep« streljali talce, ljudi zapirali ter jih odvažali v internacijo, požigali hiše in celo cele vasi. Prihajali so glasovi ne le o partizanskih umorih uglednih ljudi, ampak tudi o hudih mučenjih. Toda podobni in še hujši glasovi so prihajali tudi od drugod z Dolenjskega in iz Ljubljane.

Mnogi so na začetku simpatizirali in celo sodelovali s tistimi, ki so se izdajali, da so se organizirali v odpor proti okupatorju. Med njimi je bil tudi suhorska žrtev s 26. novembra 1942, pater Norbert Klement, metliški kaplan od leta 1937 do 1942. Bil je celo tajnik odbora OF. Toda potem ko so ljudje videli, kakšen »odpor« proti okupatorju je pravzaprav to, kaj se skriva za OF in partizanstvom, ko so videli in poslušali o partizanskih umorih najmanj dvajsetih domačinov, so se začeli odvračati od OF in partizanstva. A veliko drugih možnosti ni bilo. Protirevolucija je postala zatočišče.

V parku pred metliškim muzejem dohod varuje komunistični vojščak, ves poosebljen z nasilnostjo, dodali so mu še kip vele zločinca Broza. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so na Suhor izvedli teroristični napad

Vse to je povzročilo, da se je takrat že protirevolucionarna enota »Legija smrti« (sprva je šlo »le« za ilegalo) nastanila na Suhorju. Ker pa so komunisti prvenstveno zasledovali svoj glavni cilj, komunistično revolucijo, so svoje partizanske enote takoj poslali proti Suhorju oziroma proti tamkajšnji postojanki. Vedeli so, da je postojanka slabo branjena, saj je pri protirevoluciji šlo za izrazito izsiljeno pozicijo, ki se kot takšna ni do vseh potrebnih detajlov vojaško organizirala.

Partizansko vodstvo je nad Suhor poslalo Cankarjevo brigado in 13. hrvaško brigado. Podrobnosti o napadu tu ne bom navajal, saj si jih lahko vsak prebere v literaturi. Npr. v: Lado Ambrožič - Novljan, Cankarjeva brigada (1975, str. 62–66), Janko Maček v reviji Zaveza (št. 28, str. 22–27), Ivan Korošec, Prva nacionalna ilegala (Ljubljana, 1993, str. 140–142), Jože Klemenčič v reviji Borec (1968, str. 431–433), France Grum v reviji Vestnik (Buenos Aires, 1964, št. 1–2). Navedel sem literaturo z »obeh strani« in iz nje si lahko vsak ustvari dokaj objektivno podobo o suhorski tragediji oziroma o partizanskem zločinu.

Partizanska pokola ujetnikov

Partizani so s svojo koncentrirano močjo ponoči na 27. november 1942 z lahkoto zavzeli suhorsko postojanko. Zažgali so šolo in župnišče ter branilce prisilili k vdaji. Mimogrede, ko govorimo o tej in podobnih postojankah (vaških straž), je treba imeti pred očmi, da je šlo predvsem za samoobrambo ter za defenzivnost, ne pa za kakšno izrazito ofenzivnost, tako kot je to bilo značilno za partizane oziroma za revolucijo. Z napadom na Suhor, ki je imel vse elemente zločinskosti, saj ni bil z ničimer izzvan, predvsem pa ne kakor koli upravičen – šlo je pač za tipičen revolucionarni akt – so tam partizani ubili najprej 23 ljudi oziroma branilcev, mnogo pa so jih zajeli. Ujetnike so odgnali na Popoviče pod Gorjanci, kjer so nekaj vodilnih strahovito mučili, kasneje pa umorili. Pri tem naj bi bili umorili osem ljudi, ki so še vedno zakopani na Popovičih. Domačini okoli Suhorja vedo, kje je njihov »grob«.

Med zajetimi, mučenimi in umorjenimi sta bila tudi metliški kaplan Norbert Klement, ki se je med protirevolucionarnimi legisti znašel kot kurat, in poveljnik »Legije smrti« Dobrivolje Vasiljević - Iztok.

Partizanski napad na suhorsko posto­janko je bil izrazito zločinsko dejanje

26. novembra 1942 se je zato na Suhorju zgodila huda tragedija. Partizanski napad na suhorsko posto­janko je bil izrazito zločinsko dejanje. Morda se bodo komu te besede zdele trde, toda dejstva so takšna in poimenovanje dogodka je lahko samo takšno. Prepričani smo lahko, da bo prej ali slej tudi suhorska tragedija podrobno zgodovinopisno raziskana, prav tako medvojna zgodovina komunistične revolucije ter posledično seveda zgodovina protirevolucije, med katero se je v tistem letu 1942, polnem hudih dejanj, znašla tudi »Legija smrti« kot posebna in pionirska protirevolucionarna enota.

Ker občinski praznik ni nekaj »kar tako«, ampak gre za slavnostni dogodek, ob katerem se v nekem okolju ljudje spomnijo in zavejo svojih korenin, ko se zavedo obče civilizacijskih vrednot, ko mlade ljudi, še posebej po šolah, opozorimo na svetla dejanja ali osebnosti iz naše preteklosti ter na vrednote, ki jih moramo negovati in krepiti, se v našem konkretnem primeru postavi zelo zoprno vprašanje, kako je lahko takšen dogodek, kot je bila tragedija na Suhorju, ki je vsebovala mnoge elemente zločinskosti, zgled in vzpodbuda prebivalcem, predvsem pa mladim.

V Postojni imajo spomenik komunistične »NOB« na glavnem trgu oziroma pred osnovno šolo. Naši novodobni levičarji so zelo antimilitaristični v izjavah. Tovrstni militarizem oziroma čaščenje grozečih komunističnih partizanov širom po Sloveniji pa jih ne skrbi? Ta je postavljen pred osnovno šolo (levo zadaj) in vojščak meri proti prihajajočim vanjo, proti otrokom torej. FOTO: Ivo Žajdela

Primerni datumi

Občina bi si morala za svoj glav­ni praznik izbrati dogodek, ki bi bil izrazito pozitivno naravnan in bi povezoval vse ljudi. 26. november zagotovo ni dogodek, ki bi pove­zoval, ampak lahko vedno sproži tudi razdvajanje. Mnogo je dogodkov in ljudi, ki bi se jih Metličani morali spominjati in ki bi jim lahko dajali ter pomagali razvijati domačijsko in etično samozavest. Pred nedavnim umrli Jože Dular je vsekakor osebnost, ki je izrazito pozitivna, kot takšna povezovalna, saj je s svojim humanističnim delom za Metliko naredil izjemno veliko. Spomin nanj, rodil se je 24. februarja 1915, je vreden cele Dolenjske, ne le Metlike, kateri je posvetil vse svoje življenje in jo kulturno obogatil tako kot verjetno nihče drug.

15. oktobra 1865 je bila v Metliki ustanovljena prva narodna čitalnica na Dolenjskem. Kaj je pozitivneje naravnano, kot je zavest o čitalnici kot izrazito humanistični ustanovi, ki je poleg tega pomembno budila slovensko narodno zavest?

Imeniten datum za občinski praznik bi bil datum iz leta 1524, ko je Metlika postala mesto. Če bi bilo tu težko določiti natančen datum, pa bi ustrezal 10. december 1588. Takrat je nadvojvoda Karel predpisal Metličanom volilni red za volitve mestnega sodnika. S tem je postala Metlika tudi de jure mesto. Primeren bi bil tudi 18. avgust 1407, takrat je cesar Leopold IV. izdal listino, na kateri je Metlika prvič omenjena kot mesto Metlika (Statt Möttling).

Metlika je lahko nadvse ponosna, da je 18. septembra 1869 dobila prvo požarno brambo na Slovenskem.

 Nadaljevanje in konec v: Ljubljana, Velenje, Koper – ulica, trg, spomenik