Leta 2016 na občnem zboru misijonske družbe v Rimu je bil za vrhovnega predstojnika izvoljen Tomaž Mavrič, ki je pred tem 12 let služboval kot vizitator vice-province sv. Cirila in Metoda v Ukrajini. O razmerah v Ukrajini, v misijonski družbi in razvejani vincencijanski družini pri nas in po svetu smo se z njim pogovarjali 29. marca, ob redni vizitaciji slovenske province. Kje ga bo Božja previdnost hotela v prihodnje, bo jasno na naslednjem občnem zboru družbe, ki bo v Rimu od 27. junija do 16. julija.

G. Mavrič, ko sva se leta 2016 srečala v Ukrajini, kjer ste delovali 12 let, ste za Družino predstavili vaše hiše in dejavnosti v Kijevu, Harkovu in Odesi, se spomnite? Poromali smo v svetišče usmiljenke blažene Marte Wiecke v Snjatin. Povsod je bilo polno vaših pobud, zares cvetoč vinograd. Žal se je zgodilo najhujše …

O, se spomnim (gledava članke v stari Družini št. 38/2016). V hiši »Božji dar« v Kijevu je ostal ta sobrat, Ukrajinec, ostali so se umaknili na zahod v Zakarpatje. Tudi Marijine sestre čudodelne svetinje so odšle tja, zdaj so v rojstni hiši sestre Marte Meško, kjer so uredile samostan. Iz Harkova so se na začetku vojne umaknili vsi sobratje, a sta se pred kratkim vrnila dva: tale, sobrat Jan (pokaže), in še eden. V Odesi je ostal eden, kjer imamo dve hiši za zdravljenje odvisnikov, za moške in za ženske, ki ste jih obiskali. Fantje so še v moški hiši, s tem, da sta dva odšla v vojsko. Dekleta pa smo preselili v Italijo, kjer nadaljujejo z istim programom rehabilitacije (Comunità in dialogo – Skupnost v dialogu).

Od začetka vojne se v sodelovanju z drugimi vejami Vincencijeve družine trudimo pri dostavi človekoljubne pomoči v številne dele Ukrajine, saj jo obupno potrebujejo. V generalni kuriji v Rimu smo odprli račun, kamor vsaka provinca lahko pošlje svojo donacijo. Skupaj z drugimi vejami sprejemamo begunce znotraj Ukrajine v Snjatinu in po skupnostih v različnih evropskih državah ...

Že takrat so nadškof Malchuk v Kijevu, škof Biernacki v Odesi in škof Dubravskij v Snjatinu v intervjujih pohvalili vašo vincencijansko skupnost, ker veliko naredi za lajšanje duhovne in materialne revščine v Ukrajini, kar bo aktualno tudi v prihodnje. Sta ta dva namena tudi sicer temelj vincencijanske karizme?

To dvoje nam je kot oporoko zapustil ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski. Kadar nas kdo vpraša: »Kdo pa ste, misijonarji sv. Vincencija Pavelskega?«, večkrat odgovorimo: delamo z ubogimi, izvajamo ljudske misijone, prispevamo k vzgoji duhovništva, vodimo semenišča … naštevamo. Ampak vprašanje ni bilo »kaj delate«, temveč »kdo ste«? Vedeti želijo, kaj so temelji naše duhovnosti, kaj nas priganja k takemu služenju. Geslo naše družbe »Poslal me je oznanit blagovest ubogim« najbolje izraža naše poslanstvo, zgrajeno na evangeliju, na posebnih evangeljskih poudarkih, ob katerih se je navdihoval naš ustanovitelj.

In kako vi odgovarjate na vprašanje, kdo ste?

Odgovori so lahko različno dolgi. Po navadi želijo kratke. Po zgledu našega ustanovitelja mi je najbolj blizu naslednji: tisti, ki se čutimo poklicani in se trudimo postati mistiki krščanske ljubezni. S tem sem najprej sam izzvan. Misijonarji sv. Vincencija Pavelskega smo torej poklicani postati mistiki krščanske ljubezni. To je povezano s preroškimi besedami teologa Karla Rahnerja ob koncu 20. stoletja: »Kristjani bodo v 21. stoletju mistiki, ali jih pa ne bo.«

Ampak kaj to pravzaprav pomeni?

Biti mistik krščanske ljubezni pomeni utelešati povezanost med skrivnostjo vere in človekom, konkretnim človekom in njegovimi potrebami. Karizma nas vabi, naj k človeku pristopimo bodisi na duhovnem bodisi na materialnem področju. Tu postajamo mistiki. Toda to ni mistika v klasičnem pomenu besede. Vincencij ni imel videnj ali pogovorov z Jezusom, Marijo. Njegova »mistika krščanske ljubezni« je globoka združitev med skrivnostmi vere, kot so učlovečenje, Sveta Trojica, evharistija, Marija, Božja previdnost ..., in služenjem bližnjemu. V svoji duhovni oporoki pa nam je izročil pet kreposti, ki so kakor pet Davidovih kamnov, s katerimi je David premagal Goljata: ponižnost, preprostost, zatajevanje, krotkost in gorečnost za zveličanje duš. Ta mistika je Vincencija pripeljala do odkritja Jezusa v ubogih in ubogih v Jezusu.

Za kakšno vrsto uboštva gre?

Za duhovno in materialno. Prav s tem vprašanjem se začne temeljna izkušnja sv. Vincencija in njegovo globoko osebno spreobrnjenje: srečanje z duhovno ubogimi in z materialno ubogimi. Najprej se je srečal z duhovnim uboštvom. Ko je 25. januarja 1617 prišel v Foleville, je spovedoval nekega uglednega domačina, ki je v tisti vasi veljal za vzornega kristjana. Toda po spovedi je ta človek priznal: »Če se ne bi tako temeljito izpovedal, bi bil pogubljen.« Vincencij je iz tega razumel: če ta, ki je veljal za vzornega, takole pravi, kako je šele z drugimi ... Vaščanom je pridigal o pomenu iskrene, življenjske spovedi. Milost je delovala in vsa vas je hotela k spovedi. Vincencij je s svojimi prvimi sobrati s tem namenom začel hoditi od župnije do župnije in tako so se začeli ljudski misijoni. Toda kmalu je opazil, da če potem župnija ne dobi dobro oblikovanega pastirja, duhovna milost upade. Zato je začel z vzgojo duhovščine in vodenjem semenišč.

Tudi pri nas več vaših sobratov velja za odlične teološke predavatelje. Je tudi to prispevek k zmanjševanju duhovnega uboštva?

Naj odgovorim s svežim primerom. Ravno predvčerajšnjim (27. 3.) je eden naših sobratov, ki je tudi profesor na Teološki fakulteti, praznoval rojstni dan. Na obisk so prišli bogoslovci, med njimi tudi ti, ki jih poučuje, in mu čestitali. Nekateri so mu rekli približno takole: »Lepo nam predavate, ampak veste, vi nas ne nagovarjate toliko s svojo učenostjo in predavanji, kolikor s svojim služenjem bolnikom in invalidom.« To je lep primer krepitve naše identitete in način, kako lahko razvijamo mistiko krščanske ljubezni.

Ob nastopu svojega mandata ste poudarili, da želite izboljšati povezanost velike vincencijanske družine, ki jo sestavlja neverjetnih 225 organizacij, da bi bili »tesneje povezani kot družina«. Kako je šlo?

Veliko pove že samo ime: družina, vincencijanska družina. Pripadajo ji tisti, ki jih nagovarja vincencijanska duhovnost in karizma. To so redovne družbe – Bogu posvečene skupnosti – in laične organizacije. Številko, ki jo omenjate, 225, smo dobili od naše redovnice, ki je prva raziskala to področje. V tem času smo poskušali priti v stik z vsemi in spoznali, da ne spadajo vse v vincencijansko družino, ker imajo nekatere drugačno duhovnost. Tako smo ugotovili, da imamo 162 različnih vej: redovnih družb in laiških društev. Trudimo se poglobiti medsebojno povezanost, podporo, sodelovanje. Nadalje poskušamo doseči, da bi v vsaki državi deloval narodni odbor vincencijanske družine, v katerem so predstavniki vseh navzočih vej. V Sloveniji že obstaja in deluje.

Katere izmed vseh teh vej imamo trenutno v Sloveniji?

V Sloveniji delujejo naslednje družbe ali laična društva in skupine: Marijine sestre čudodelne svetinje, hčere krščanske ljubezni (usmiljenke), Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, Marijanska vincencijanska mladina, Združenje čudodelne svetinje (otroci Brezmadežne), Vincencijeva družina, Vincencijeve konference, Vincencijeva zveza dobrote in Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega, ali kot se je uveljavilo pri nas – lazaristi.

Kot sem se pri delu za Papeške misijonske družbe lahko prepričal, imate po svetu precej misijonarjev, pri čemer mislim na klasične oblike misijonov, t. i. Ad Gentes. Kako je s tem na svetovni ravni in ali se to področje spreminja glede na naraščajočo potrebo po misijonih na razkristjanjenem Zahodu?

Nekateri že poimenujejo to področje misijonov drugače, ampak sam jih še vedno najraje poimenujem Ad Gentes, ker jih tako razmejimo od drugih oblik misijonov. Ravno v teh letih si prizadevamo, da bi odprli nove misijone v državah, kjer misijonarji sv. Vincencija Pavelskega še nismo navzoči. Tako smo odprli – ali ravno odpiramo – nove misijone v Mjanmaru, Šrilanki, Malaviju, Kambodži, Laosu, Ekvadorski Gvineji, Južnem Sudanu, Sierri Leone, Gani. Tam so sicer že navzoči predstavniki drugih vej vincencijanske družine, ni pa še misijonarjev sv. Vincencija. Pri tem ne mislim samo na duhovnike, to bi želel posebej poudariti: misijonska družba je poleg duhovnikov sestavljena tudi iz bratov-laikov. V preteklosti jih je bilo veliko, bili so velik blagoslov za družbo, žal je njihovo število zelo padlo. Če bo Božja previdnost hotela, bi radi okrepili to realnost. V hiši v Ljubljani imamo enega brata, ki je trenutno edini v vsej slovenski provinci.

Tukaj ste zaradi redne vizitacije slovenske province, imeli ste več pogovorov. Kako ocenjujete stanje družbe v Sloveniji in kakšni so trenutno izzivi?

Ker se naše število manjša, je podobno kot v drugih evropskih državah izziv razumeti, katere dele našega služenja okrepiti, opustiti ali vpeljati na novo. S tem ni rečeno, da se k tistemu, kar bomo morali danes opustiti, v prihodnje ne bomo zopet vrnili. Toda sedaj, tudi če ostanemo striktno v mejah naše duhovnosti in karizme, ne zmoremo vsega. Treba je razmisliti, premoliti in razumeti, kaj so naše prednostne naloge, k čemu nas Jezus kliče danes, in doseči, da bo to skupna vizija celotne province.

Nam lahko razkrijete kakšen primer enega in drugega?

Vsekakor bi radi ohranili in utrdili naše centre, kot je Mirenski grad, Sveti Jožef v Celju, študentski dom »Vincencij« v Ljubljani, cerkev Srca Jezusovega, v katero bodo, upajmo, poleg škofa Janeza Frančiška Gnidovca umeščene tudi relikvije našega drugega kandidata za blaženega, Janeza Straška, mučenca totalitarizma. Poleg tega želimo nadaljevati z vzgojo duhovništva, zopet utrditi ljudske misijone, zlasti na periferijah, kjer bi se lahko predstavila celotna vincencijanska družina. Posebno prednost želimo dati pastorali poklicev. Če je Evropa v takem stanju glede duhovnih poklicev, to še ne pomeni, da Jezus danes ne kliče. Jezus prav gotovo kliče, tukaj in sedaj. Živimo v upanju, da bomo dočakali novo pomlad poklicev.

Glede drugega dela pa menim, da bo morda treba opustiti kakšno župnijo, za katero skrbimo.

Kot mnogi deli Cerkve niti vaša družba ni bila izvzeta iz bolečega razkritja posameznih primerov spolnih zlorab. V slovenski javnosti je en primer še posebej odmeval. Kako se soočate s to rano?

Tako, da se poskušamo držati vseh navodil, zakonov in postopkov, ki jih je Cerkev in posamezna država, kjer smo prisotni, uvedla na tem področju. Pomagati je namreč treba tako žrtvi kot tudi osebi, ki je storila prestopek ali kaznivo dejanje. Primer našega sobrata v Sloveniji je bil zelo razvpit po sredstvih javnega obveščanja, toda mi smo storili vse, kar je bilo potrebno, in smo tudi primerno ukrepali. Takoj ko sem slišal za način, kako je prišlo do objav dotičnih spolnih zlorab, mi je prišlo na misel: to ni po božje. V teh primerih ni pomembno samo obsoditi hudo dejanje, ki je že samo po sebi nesprejemljivo, ampak na primeren način ugotoviti resničnost ali neresničnost dogodkov.

Če zaključimo s širšim pogledom, v katerih krajih sveta velika vincencijanska družina najbolj napreduje in katera izmed njenih vej se najbolj razvija?

Navzoči smo v 163 državah. Naša družina je zelo dinamična na Filipinih, recimo. Južna Amerika je prav tako cvetoča, zlasti Kolumbija, Peru in Mehika. Ne bi izpostavil ene veje. Pri vseh opažam naraščajočo željo po sodelovanju, združevanju, povezovanju različnih vej, s ciljem služenja ubogim. Kako drugače je, kadar ena veja dela sama ali če nastopimo vsi skupaj! Če eden sanja sam, sanje ostanejo sanje. Če sanjamo skupaj, sanje postanejo resničnost.