Tudi letos se zaradi pandemije zaradi koronavirusa ne bomo srečali v živo, to pa zato, ker moramo z odgovornim ravnanjem pokazati najprej samim sebi in potem tudi drugim, da se zavedamo, kako je v tem trenutku treba skrbeti za naše zdravje in za zdravje bližnjih. 

Iskreno povem, da mi bo srečanje v živo s kolegi iz osrednje Slovenije in Koroške letos še kako manjkalo, saj je srečanje, pogovor, predvsem pa soočanje v našem poklicu še kako potrebno. 

Papež Frančišek nas je predstavnike medijev med pandemijo večkrat nagovoril, kako naj se vedemo, naročil nam je, naj damo katoliški časnikarji besedo predvsem tistim, ki je v današnjem svetu nimajo, vsem na rob potisnjenim, kot nam je tudi naročil, naj hodimo med ljudi, naj »uporabljamo čevlje«, kot se je slikovito izrazil, ko nam je naročil, naj pišemo in poročamo o dejanskem stanju v družbi.

Letos je papež Frančišek za 56. svetovni dan družbenega obveščanja napisal poslanico, ki jo je naslovil »Poslušati z ušesi srca!«

Sveti oče pomembno naroča: »Pandemija je zadela in ranila vse in vsi imamo potrebo biti slišani in vsi smo potrebni tolažbe. Poslušanje drugega je bistvenega pomena za dobro poročanje, za dobro informiranje. Iskanje resnice se začne pri poslušanju drugega. To še posebej velja v času, ko je vsa Cerkev vabljena, da posluša, da bi se naučila in postala sinodalna Cerkev. Vsi smo povabljeni, da ponovno odkrijemo pomen poslušanja, ki je bistvenega pomena za dobro informacijo, dobro obveščanje.« 

Če nam je torej lansko leto sveti oče naročil, naj »gremo in na lastne oči vidimo«, nas letos vabi k poslušanju. »Dobra komunikacija ne skuša z učinkovito domislico navdušiti javnosti z namenom, da bi osmešila sogovornika, pač pa je pozorna na razloge drugega in skuša dojeti zapletenost stvarnosti.

Žalostno je, ko se tudi v Cerkvi oblikujejo ideološke koalicije, ko poslušanje izgine in pusti prostor jalovim nasprotovanjem,« je jasen papež, ki tudi ugotavlja, da »v resnici v mnogih dialogih sploh ne komuniciramo«. 

Pa vendar sveti oče vztraja in nam tudi pove, da »občestvo namreč ni sad strategij in programov, ampak se izgrajuje v medsebojnem poslušanju med brati in sestrami. Tako kot v zboru edinost ne zahteva uniformnosti, monotonije, temveč množičnost in raznolikost glasov, večglasje.« 

Katoliški časnikarji imamo torej nalogo pisati, poročati, osvetljevati dogodke in pisati o ljudeh tu in sedaj, ne smemo bežati pred odgovornostjo, zavezani smo Resnici, in to tudi v sedanjem času, ko se zdi, da smo tako razdeljeni in tako vsaksebi in vsi sami zase, kot še nikdar nismo bili. 

Po eni strani nas pandemija sili v nelahko delo od doma, v osamo, vse manj se namreč družimo, zato vse manj poslušamo, po drugi strani je tu še vseprisotnost svetovnega spleta, ki nam jemlje bralce v tiskanih izdajah, a vendar moramo vztrajati.

Ne nazadnje smo oznanjevalci vesele novice, evangelija, zato moramo imeti potrpljenje tudi sedaj, ko se zdi, da imamo verniki vse manj prostora v javnem življenju. To ni res, tega se moramo zavedati in nadaljevati z odgovornim delom, zato skušajmo zbirati, vključevati, nagovarjati vse, tudi tiste, ki se ne strinjajo z nami.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (4/2022).