Jožefa Gostečnik, s. Antonija, po domače Pepca, se je rodila 13. februarja 1927 pri Medvedovih v Šmihelu nad Mozirjem kot najmlajša izmed sedmih otrok Luke in Marije (roj. Leskovšek). V družini, ki je z močno vero sprejemala preizkušnje, so izgubili dva sinova v vojni. Jožefa je v mladosti ob starših, članih III. reda sv. Frančiška Asiškega, spoznavala sv. Frančiška in ob knjigah črpala navdih pri sv. Tereziji Deteta Jezusa.

97 let predanega služenja

Za šolske sestre je izvedela od dekleta, ki je odšlo v Srbijo, saj so bile redovnice iz naših krajev pregnane. Pri znanki je dobila naslov provincialne predstojnice, ki jo je povabila v samostan na otoku Rabu. Maja 1956 se je težko poslovila od doma, a je z Božjo pomočjo vztrajala na Rabu. Redovno vzgojo je nadaljevala v Beogradu in Pančevu, kjer je 4. oktobra 1957 začela noviciat in prejela redovno ime s. Antonija. Po prvih zaobljubah leta 1958 je dvajset let opravljala razna gospodinjska dela na nadškofiji v Ljubljani, pomagala v Celju in v dijaškem semenišču v Mariboru. Od leta 1980 do 1993 je v cistercijanski opatiji Stična skrbela za goste in sodelovala še pri drugem delu; šest let je bila tudi predstojnica sestrinske skupnosti. Svoje služenje duhovnikom je nato štiri leta nadaljevala v ljubljanskem bogoslovnem semenišču.

Redovnica z velikim srcem

Od leta 1997 je bila v Repnjah, kjer je dolga leta skrbela za goste v Domu matere Margarete. Ko so ji začele pešati moči, je to delo prepustila mlajšim sestram. S. Antonija je bila s srcem redovnica, vedno hvaležna za redovni poklic in sestrinsko skupnost.  Z iskrenim zanimanjem je prisluhnila ljudem in zvesto molila za vse, še posebej za sosestre in svoje domače. Bila je ponosna na nečakinjo s. Bernardo in nečaka p. Christiana, frančiškana, ter se zelo razveselila vsakega novega rojstva v širši družini. Nečaki in pranečaki pa so ji to ljubezen z veseljem vračali.

Vedno z nasmehom in molitveno podporo 

Sestre iz reda so izrazile globoko hvaležnost za življenje in služenje sestre Antonije, ki je svoje poslanstvo predano opravljala v duhu vere in ljubezni do Boga ter bližnjega. Spominjajo se njenega toplega nasmeha in nenehne molitvene podpore, ki jim je bila v težkih trenutkih v neprecenljivo oporo. Ob tem izrekajo prošnjo, da jih sestra Antonija tudi sedaj, ko je odšla k Gospodu, še naprej spremlja s svojo priprošnjo in blagoslovom na njihovi poti ter v njihovem poslanstvu.

Gospod ji daj večni pokoj in večna luč naj ji sveti.