V svoji knjigi Skozi ogenj je opisal preizkušnje v času fašizma in komunizma na Primorskem, predstavil pa jih je tudi v oddaji Pričevalci.

Rodil leta 1926 na Livku. V družini je bilo šest otrok, trije bratje in tri sestre. Oče je umrl, ko je imel najstarejši brat enajst let. Iz domačega Livka je odšel na gimnazijo v goriško semenišče, tri leta je preživel v Castelleriu pri Vidmu, nato pa se je vrnil v Gorico. Šolanje je ovirala druga svetovna vojna. Junija 1947 je končal maturo in oktobra je s skupino sošolcev prišel v Slovenijo, v Ljubljano.

Kot bogoslovec je bil oblasti nenehno trn v peti, kljub pritiskom je podpiral duhovnike in tudi sam ni hotel preslišati božjega glasu, čeprav mu je bila zato odvzeta svoboda. Takratna oblast študija teologije ni odobravala, zato ga je poskušala prevzgojiti v delovnem taborišču v Litostroju in Tacnu. Po izpustitvi je nadaljeval študij, a bil kmalu znova aretiran in odpeljan v samico v Ljubljano, dokler ga niso zaradi »špijonskega delovanja« obsodili na prisilno delo. Težke razmere je zdržal s pomočjo molitve, vere in zaupanja v Božji načrt. Neomajno zaupanje v Boga mu je pomagalo skozi preizkušnje in ga naposled pripeljalo do izpolnitve njegove poklicanosti. Po amnestiji je sledila vojaščina, leta 1955 pa ga je v duhovnika posvetil škof Vovk.

Med letoma 1956 in 1965 je bil župnijski upravitelj v Šempasu na Goriškem, med letoma 1965 in 1974 na Otlici, med letoma 1974 in 1984 v Bovcu, nato tam do leta 2002 župnik. Leta 2002 je prišel v Prvačino. Od lani pa je stanoval v Petrovem domu v Šempetru pri Gorici.

V domu se bodo od Stanka Sivca poslovili z mašo, nato pa bo ležal v župnijski cerkvi sv. Andreja v Prvačini. Pokopan bo na tamkajšnjem pokopališču, kot si je sam želel.

Stanko Sivec je ob svojem bisernomašnem jubileju o hudem preganjanju spregovoril tudi za Družino. Preberite si njegovo pričevanje v članku »Pred menoj je bila miza, na njej pa pištola«.

Zaljubljeni moramo biti v Kristusa

O poslanstvu duhovnika je v pogovoru za Družino dejal: »Naše poslanstvo je v molitvi in oznanjevanju, kakor pravijo Apostolska dela oz. so apostoli rekli: 'Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.' Ti dve besedi zajameta vse. Zaljubljeni moramo biti v Kristusa. Smo predvsem pričevalci, ne pa pridigarji. Današnji človek gleda predvsem na to, da ugaja, v njem pa ni globljih resnic. Ratzinger je dejal: Iz preteklosti vzemimo kar je resnično in dobro. Preteklost moramo poznati.«