Rodil se je leta 1945, zdravnik postal leta 1972, pediater pa leta 1982. Zdravniškemu poslanstvu in delu za Cerkev je požrtvovalno posvečal vse svoje moči. Tudi po kapi leta 2007 in uradni upokojitvi leta 2012 se je do pred sedmimi leti še vedno odzival prošnjam zdravstvenih ustanov za strokovno pomoč. »Moram, potrebujejo me«, mi je dejal, kot da se opravičuje. Skupaj smo bili leta 1996 sprejeti med izredne delivce obhajila. Zelo resno mi je zabičal: »Roke umivat pred obhajanjem, še bolj skrbno in temeljito pa po obhajanju!« Dragoceni so bili njegovi zdravstveni poduki in nasveti glede otrok pa tudi odraslih, na primer, kako zmanjšati verjetnost infarkta. Svoje znanje je posredoval mladim na visoki zdravstveni šoli v Ljubljani in Novem mestu.

V obdobju 1995-2005 je bil član škofijskega pastoralnega sveta, od leta 1976 je kot zdravnik neštetokrat predaval na tečajih priprave na zakon po vsej Sloveniji, od leta 1985 pa na več kot 300 misijonih, posebej v ljubljanski nadškofiji. Pod mentorstvom p. Mihe Žužka je bil motor takrat nastajajoče cerkvene priprave na zakon, potem njen predstavnik v združenju FICPM (Fédération Internationale des Centres de Préparation au Mariage) in leta 1999 sta skupaj organizirala kongres te organizacije v Ljubljani.

Bil je vnet borec za življenje in učitelj naravnih metod uravnavanja rojstev v centru Betanija. Z ženo Slavico sta bila dolga leta člana zakonskih skupin v viški župniji in v okviru Najine poti. Papež Janez Pavel II. ga je leta 2004 odlikoval z najvišjim cerkvenim priznanjem, ki ga lahko prejme laik – »Pro Ecclesia et Pontifice«. Novembra 2010 je bil posvečen v stalnega diakona.

Njegova posebna ljubezen je bilo petje. Pri 17-ih letih je začel v župnijskem zboru, potem prepeval pri študentskem oktetu in zboru Svete Cecilije, leta 1974 pa je postal redni pevec zbora Anton Foerster, kjer je pel do ženine smrti leta 2019.

Čez leto ali dve so hčere Katarina, Marija, Bernarda in Ana opazile znake demence, se požrtvovalno borile z njimi, vendar so na koncu presodile, da bo imel najbolj stalno in strokovno oskrbo v bližnjem cerkvenem trnovskem domu. Obiskovale so ga in občasno pripeljale k maši v župnijsko cerkev sv. Antona na Viču. V domu Janeza Krstnika so ga 30. 9. 2024 zjutraj zaman skušali zbuditi v tostransko življenje.

Tone, velik kristjan in Slovenec! Naj Ti bo Bog velikodušen plačnik in naj Ti bo lahka slovenska zemlja!