Slavko Avsenik (1929 - 2015) je s svojim ansamblom tlakoval pot narodno-zabavni glasbi. Z bratom Vilkom sta napisala več kot tisoč skladb, med katerimi je najbolj znana Na golici, ki velja za največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu. Avseniki so nastopili več kot 10.000-krat, prodali so rekordnih 31 milijonov plošč, domačo gorenjsko glasbo pa ponesli v najprestižnejše in največje koncertne dvorane, vse do berlinske filharmonije. Za svoje delo in ustvarjanje je prejel najvišja odlikovanja doma in po svetu, leta 2000 smo ga na uredništvu Družine izbrali za osebnost leta.

»Muzikant je v službi ljudi. Če tega pravila ne bi upošteval, bi se moral vrniti tja, od koder sem med poklicne glasbenike prišel – za pletilni stroj. Med nami na odru in občinstvom je prišlo do čudežnega pretoka: mi smo dajali njim in oni so dajali nam. Učili smo se od občinstva,« je Slavko Avsenik povedal v pogovoru za Družino ob svoji 80-letnici. Da je skrivnost v poslušalcih, ne v ansamblu, je odgovoril na vprašanje, kako ansambel ostane zanimiv 60 let. »Narod odloča, kdo je zanimiv in kdo ni. Ko si enkrat na vrhu, velja samo eno: da je treba ostati zanimiv, takšen, da te ljudje še naprej hočejo. Geslo Avsenikov je bilo: bodi pošten, delaj, ustvarjaj, hodi na turneje, poslušaj svoje poslušalce. Čutil sem z ljudmi. Opazoval sem jih in igrali smo le tisto, na kar so se poslušalci odzivali. Na svoji glasbeni poti sem se vedno prilagajal okusu občinstva, in če mi je uspelo zadovoljiti poslušalce, sem bil zadovoljen tudi sam.«



Kot najmlajši otrok Avsenikovih iz Begunj na Gorenjskem je Slavko Avsenik po končani osnovni šoli ostal doma na kmetiji. Oče ga je spodbujal, da je igral na diatonično harmoniko v družinskem orkestru, a Slavko se je bolj navduševal za šport, posebej skoki, tako da je leta 1946 postal član državne reprezentance, svoj osebni rekord, 74 metrov, pa dosegel v Planici. Po poškodbi se je zaposlil v tovarni nogavic, delal je za pletilnim strojem. Leta 1952 se je poročil z Brigito, s katero sta tudi začasno prevzela gostilno Pri Jožovcu.

Da je leta 1953 zares vstopil v svet glasbe je imel zasluge njegov brat Vilko, ki mu je omogočil, da je s klavirsko harmoniko prvič nastopil na tedanjem Radiu Ljubljana. Vilko je takrat igral v Adamičevem orkestru, Franc Koren pa je potreboval nekoga, ki bi ga spremljal ob petju. Vilko mu je priporočil brata Slavka. Kasneje so ustanovili Trio Slavka Avsenika, kmalu za tem je nastal še znameniti Gorenjski kvartet, ki je po poslušanosti potolkel vse rekorde. Kasnejši kvintet bratov Avsenik je sploh prvič na svetu skupaj zaigral na inštrumente, ki so bili prej v nekem pogledu nezdružljivi: klavirska harmonika, klarinet, trobenta, bariton in kitara. Ansambel je desetletja navduševal domače občinstvo, dolga leta pa igral tudi v tujini, v Nemčiji, Švici, Avstriji in onstran luže so se organizatorji kar tepli, da bi jih pripeljali. Glasbeniki so bili odlični ambasadorji domače glasbe in so ime Slovenije ponesli daleč v svet.

Slavko Avsenik je v intervjuju za Družino povedal, da je bil zanj talent pomemben, ampak samo talent je premalo. »Potrebno je veliko garanja in prav toliko sreče zraven. Rad pravim, da se čudeži dogajajo, le predvideti jih ne moremo. V mojem življenju se je zgodilo veliko čudežev, nenavadnih naključij. Vsakemu je v življenju nekaj dano, nekaj, česar se ne da naučiti, kar je človeku dano od rojstva. Nikdar se nisem učil pri učiteljih glasbe nobenega inštrumenta, pa vendar je po oceni brata Vilka v mojem igranju in skladanju vse jasno in čisto. To je božji dar.«

Ob osemdesetletnici je Slavko Avsenik za Družino dejal, da ni lepšega na svetu, kot če vidiš, da se te domači ljudje spomnijo, da imajo radi tisto, kar si v življenju ustvaril, da je tvoje delo živo. »Slava in popularnost sta me vedno motila. Na zunaj sta lepi, vendar nista vedno najbolj prijetni, saj prinašata tudi težave.« Misel Slavka Avsenika za Družino pove vse: »Nisem šolan, nikoli nisem mislil, da bom glasbenik, a naneslo je, da se je vse tako lepo izšlo. Zdi se mi, kot da je nekdo nad menoj napisal tak scenarij posebej zame, da je bila taka pač božja volja.«

Na Avsenikovi domačiji v Begunjah danes uspešno ohranjajo in raznovrstno predstavljajo bogato dediščino Slavkove mednarodne kariere in njegovih dosežkov, Slovenski etnografski muzej pa je pred dvema letoma Avsenikovo glasbo vpisal med slovensko nesnovno kulturno dediščino.

Z ženo Brigito sta leta 2012 slavila biserno poroko. »Včasih sem bil tudi po tristo dni na leto od doma. Ampak ko sem prišel domov po tritedenski turneji, sem bil nekaj dni samo z družino, z ženo in otroki. Vse smo si povedali, kaj smo doživeli v tem času, ko nismo bili skupaj. Tisti skupni dnevi so bili samo naši,« je povedal Slavko za Družino. »Brigita mi je bila večna opora. Brez nje ne bi bilo Avsenikov … Sicer pa: nekateri zakonci so skupaj ves čas, pa se vseeno ločijo. Mislim, da se zakon gradi na drugem temelju, ne na številu skupaj preživetih ur. Da je Slavko Avsenik družinski človek, govori tudi dejstvo, da nikdar za božič Avseniki niso igrali. »Prvič sem polnočnico zamudil pred petimi leti, pa še to zaradi bolezni.«

Več o Slavku Avseniku:

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBnekdo-nad-menoj-je-napisal-scenarij-zame%C2%AB

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/54-2-NasPogovor-1

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/61-34-Aktualno-1?OpenDocument&login