Bratje slovenske minoritske province sporočajo, da je v petek, 28. junija, po mnogih romarskih poteh zemeljskega Jeruzalema ter težki bolezni v Očetov dom nebeškega Jeruzalema v 73. letu življenja priromal p. Milan Holc, redovnik in duhovnik slovenske minoritske province.

Pater Milan je slovesne zaobljube naredil 4. oktobra 1971 v Sostrem, mašniško posvečenje pa je prejel 2. julija 1972 na Ptuju. Na bibličnih inštitutih v Rimu in Jeruzalemu je študiral biblično lingvistiko, poudarek študija je usmeril na Staro zavezo, nato pa v dobrih tridesetih letih pridobljeno znanje prenašal na mlajše generacije v mednarodnem minoritskem kolegiju Seraphicum v Rimu. Leta 2009 se je vrnil v Slovenijo in v samostanu na Ptujski gori večino časa posvečal prevajanju dela Stare zaveze za jeruzalemsko izdajo Svetega pisma (izdala založba Družina). Bil je tudi iskan voditelj romanj v Sveto deželo.

Pogrebna sveta maša s pogrebom bo na praznik Ptujskogorske M. Božje, v torek, 2. julija, ob 15. uri na Ptujski Gori. Dan prej, v ponedeljek, 1. julija, ob 13. uri ga bodo pripeljali v Baziliko na Ptujski Gori, kjer bo zvečer ob 21. uri molitvena ura.

»Ne prevajam za honorar, ampak iz osebne ljubezni do Svetega pisma«

S p. Milanom Holcem smo v Družini pred osmimi leti pripravili intervju, v katerem je povedal, da je sicer v mladosti govoril, da bo postal pilot, življenje pa ga je namesto v višine odneslo v podzemlje. Pa ne katerokoli podzemlje. S krampom in lopato je prekopaval jeruzalemsko zemljo, po kateri je pred dva tisoč leti hodil Jezus. Biblična arheologija pa je bila le del mnogo širšega študija Svetega pisma, kateremu je minorit p. Milan posvetil življenje. »Ne prevajam za honorar, ampak iz osebne ljubezni do Svetega pisma. Pa tudi prevajam in sem trideset let poučeval na univerzi samo zato, da bi ljudje Sveto pismo vzljubili in ga z ljubeznijo brali.«

Na vprašanje, kaj pomeni brati Sveto pismo, je p. Milan odgovoril: »Moliti. Ko beremo Sveto pismo, se pogovarjamo z Bogom. Sveto pismo je božja govorica, to vemo že od nekdaj, posebej pa je to poudaril drugi vatikanski koncil. Prek svetopisemske govorice prihaja Bog človeku naproti. Molitev ni mehanska zadeva, molitev je pogovor z Bogom – to je »definicija« molitve že osnovnošolskega verouka. Pogovarjaš pa se ne s predmetom, ampak z osebo, s človekom, z živim človekom.«

Zakaj je p. Milan verjel, da je Sveto pismo »živa beseda«? »Vprašanje je preprosto, odgovoril pa bom malo bolj zapleteno, z razlago Janeza Zlatoustega, ki jo je tudi drugi vatikanski koncil uporabil v dokumentu o božjem razodetju. Zlatousti uporabi grški izraz synkatábasis – težko je prevedljiv v slovenščino, a če gremo po črkah, dobimo slovenski približek: sestop. Se pravi, Bog po Besedi sestopi. Jezus je Bog in pride med nas – to je sestop. V Stari zavezi je večkrat zapisano: božjega obličja človek ni mogel videti, ker če bi videl božje obličje, bi umrl. Celo Mojzes, ki je bil verjetno v tistem času najbliže Bogu, je Boga gledal le od zadaj. V Stari zavezi je bilo strogo prepovedano izdelati podobo Boga, upodabljati, ker bi to pomenilo nadzor nad njim ali da je Bog orodje človeka. Po Jezusu pa Bog sestopi, postane človek, da ga mi laže razumemo, vidimo, spoznamo. Če bi Bog govoril z Božjo govorico, ga nihče ne bi razumel. Bilo bi tako, kot če bi filozof predaval s filozofsko govorico otrokom v vrtcu. Bog je izvrsten pedagog – pristopi k človeku, sestopi, da ga po Jezusu spoznamo kot osebo in po osebi spoznamo Besedo. Bog spregovori v jeziku, da ga ljudje razumemo.«

Kaj je p. Milana osebno prepričalo, da je Sveto pismo več kot le vrhunska literatura? »Poleg tega, da na primer pri prerokih večkrat beremo: »govori Gospod« ali da sv. Pavel zapiše, da so »sveti pisatelji pisali po navdihu Svetega Duha«, gre tudi in predvsem za vero: ali verujem ali ne. Sv. Avguštin pravi, da Svetega pisma tudi nikoli ne bomo v polnosti doumeli, saj je to božja beseda in je nad človeško besedo. Avguštin poudari, da je Bog tako hotel. Zakaj? Ker če bi vse razumeli, kar je Bog rekel ali kar je zapisano, potem bi ljudje po določenem času izgubili željo po branju Svetega pisma – vse bi nam bilo jasno in ne bi imeli potrebe, da bi še brali. Ob branju Svetega pisma pa vedno znova odkrivamo nove stvari, nove poudarke, vedno ostane še nekaj zakrito. Avguštin pravi, da je to Božji poseg, da bi vedno bolj in raje brali in se v Besedo poglabljali. Ker pa je to Božja beseda, je tudi vrhunska literatura. Poglejmo samo Visoko pesem, ki jo pisatelj Rebula imenuje osemtisočak, ali prilike o izgubljenem sinu, o usmiljenem Samarijanu – to je antologija svetovne književnosti!«

Celoten intervju na povezavi http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/60-5-NasPogovor-1?Open