Pred letošnjo podelitvijo Prešernove nagrade za življenjsko delo se je z umetnikom za Družino pogovarjala Barbara Kapelj, ki ga je predstavila z naslednjimi besedami: »Henrik Neubauer je bil dejaven kot baletni zborist, solist ljubljanskega Baleta (1946–1957), asistent na Medicinski fakulteti v Ljubljani (1957–1961), vodja baleta in koreograf ljubljanskega Baleta (do 1972), direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana (1972–1982), umetniški vodja Opere in baleta v Mariboru (1984–1986). Koreografsko se je izpopolnjeval v Moskvi, Leningradu in v ZDA. Predaval je na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, pripravil program študija Operne šole. 1995 je oživil delovanje Društva baletnih umetnikov Slovenije in ga do 2001 vodil, bil predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča (2002–2009). Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, 2009 tudi državno odlikovanje Zlati red za zasluge RS.«

Pred 88 leti prvič na odru

V pogovoru za Družino je o doživljanju svojega dela v gledališču dejal: »Oseminsedemdeset let je, odkar sem bil prvič na odru. Čudovit je občutek, da te gleda nešteto oči. Poseben užitek je, da lahko kot plesalec s svojim telesom posreduješ publiki včasih kar celo zgodbo. Kmalu sem začel tudi koreografirati, nato sem vodil ljubljanski balet, pa Festival Ljubljana, na koncu še mariborsko Opero in balet. Vse sem delal z veseljem. Zadnjič sem bil na odrskih deskah 2005.«

Nikoli pisal pod »prisilo«

Napisal je več kot 30 knjig in prek 500 strokovnih člankov s področja opere in baleta. Kdaj je pri svojem pestrem urniku sploh uspel pisati? »Pisanje je zastalo, kadar sem režiral opero ali koreografiral balet v gledališču. Kadar pa nisem imel nobenega dela, sem pisal knjige. Nikoli pa nisem pisal pod neko prisilo. Trenutno pišem o velikih baletih v operah, ki so bile pri nas na programu: npr. Faust z Valpurgino nočjo, Knez Igor s Polovskimi plesi, Gioconda s Plesom ur, Soročinski sejem z Noč na Lisi gori in druge,« je dejal v začetku februarja.