V petek, 9. junija, smo na uredništvo Družine prejeli žalostno vest, da se je v 85-letu starosti v večnost poslovil naš zunanji sodelavec Marjan Smerke (1932–2017). Z Družino je redno sodeloval več desetletij – poleg objav fotografij sakralnih objektov v tedniku je s fotografijami opremil večino najlepših monografij o romarskih poteh in cerkveni umetnosti naše založbe; ob njegovi 80-letnici sta z urednikom Francijem Petričem izdala monografijo Mati mnogih cerkva z več kot 1000 fotografijami. Še do letošnje pomladi je redno vsak teden prihajal v prostore uredništva Družina ter z nami delil izkušnje in prigode s svojih fotografskih podvigov. Ni pa bil le fotograf, temveč prava »umetnostna enciklopedija«, z vedenjem o umetnikih in umetniških stvaritvah v naših cerkvah, cerkvicah in kapelah nam je rad priskočil na pomoč.

Pogreb bo v sredo, 14. junija, na pokopališču Ljubljana Stožice.

Marjan Smerke je bil rojen v Ljubljani, župljan župnije Sveti Duh v Stožicah. Za lepoto narave in sakralnih objektov ga je navdušil že oče, z njim sta, kot je večkrat povedal »vandrala« k cerkvicam na gori, občudovala sveta znamenja v dolinah in bregačah, se vživljala v čudoviti slovenski svet, prežet z znamenji vernosti. V študentovskih letih, 1951–53, je sodeloval v pripravah na mednarodne razstave fotografij v Ljubljani: 3000 mojstrovin je prispelo z vsega sveta, celo iz velikih mest Kitajske in Sirije. Očarale so ga in osvojile, tako močno, da vse življenje ni izpustil iz rok fotografskega aparata. Ko je imel za seboj že 40 let fotografiranja (leta 2003) so njegove fotografije bogatile že štirideset monografij, v arhivu pa je imel poslikanih 800 cerkva z vsemi umetninami.

Smerke je bil več desetletij, kot se je večkrat pošalil, »dvorni fotograf« pri novih mašah. Poleg očeta in sorodnikov ga je v svet sakralnih umetnin potegnil celjski opat Kolšek, še na smrtni postelji mu je naročal, naj mu poslika kipe, slike na platnih in okrase.

Do kod sežejo korenine ustvarjanja njegovih umetniških fotografij, je opisal Jože Zadravec ob Smerketovi 80-letnici: »Že kot mestni otrok ljubljanske metropole je bral stare pravljice, se vživljal v idilični svet dobrih ljudi, duhovna obnebja Svetega pisma stare zaveze, v čarobni svet mohorjevk ... Njegovo zavest je ob tem prepojil spoštljiv odnos do vsega, kar je naše prednike ohranjalo in potrjevalo v veri, človeškem dostojanstvu in narodnem ponosu. Nič ni pomembnega v objektivu fotoaparata, če ni prej v avtorjevem srcu. Kar je slikarju čopič ali kiparju dleto, je fotografu aparat, a ne brez srčnega videnja, v njegovem tenkočutnem iskanju neizumetničene lepote narave, starih poslikav v cerkvah in kapelicah, otrok, samotnih sredi narave, starcev, zamaknjenih v koordinate časa in prostora, zazrtih v notranjost duše in srca, čistino pokrajin, šumenja rečnih valov, žitne pozlate naših polj, skrivnostnega žarenja sončnih zahodov izza grebenov gora.«