Ne potrebujemo posebnih raziskav, analiz in seštevanj, da brez kančka dvoma izpostavimo najbolj plodovitega pisca v sedmih desetletjih izhajanja Družine. Jože Zadravec – v komunističnih časih tudi s psevdonimom Jani Ravenko, Sibila ali s kraticami jz, J. Z., ce … – je na straneh katoliškega tednika predstavil več kot 250 sogovornikov, napisal še vsaj toliko portretov duhovnikov, umetnikov, kulturnikov; reportaž in poročil s križarjenja po Sloveniji in zamejstvu pa je z njegovimi podpisi nad šest tisoč. »V ozadju vsakega zapisa me je vodilo Sentire cum Ecclesia, čutiti s Cerkvijo. Še danes sem prepričan, da v katoliškem tedniku lahko še tako drobna notica, poročilo s še tako obrobnega dogodka odseva vero, ljubezen, bralcem prinaša Kristusa,« je ob 70. obletnici izhajanja Družine povedal takrat 83-letni salezijanec.

ROJEN 1. januarja 1939 v Odrancih
REDOVNE ZAOBLJUBE v salezijanski družbi izpovedal 15. avgusta 1956 na Reki
MAŠNIŠKO POSVEČENJE prejel 29. junija 1966 v Mariboru
UMRL 22. aprila 2023 na Trsteniku

"Uredništvo je bilo moj ustvarjalni dom"

Rodil se je v verni prekmurski družini, bil je peti od devetih otrok. Kar trije so se odzvali Božjemu klicu in se pridružili salezijanski družini – Jože je postal duhovnik, dve sestri pa hčeri Marije Pomočnice. Ker ga je pisana beseda, kot je dejal, »neskončno privlačila«, je po študiju teologije diplomiral še iz primerjalne književnosti in slovenskega jezika. Nekega pomladnega popoldneva leta 1975 pa je mladega salezijanca na sprehodu po Golovcu srečal urednik Družine Ivan Merlak. »Govorila sva o vsebini Družine, izrazil je željo po kulturni strani in me povabil za urednika. Hitro sva se dogovorila in kmalu sem postal del uredništva,« se spominja začetkov: »Bival sem na Rakovniku, a pisarna na uredništvu je bila moj dom, ustvarjalni dom. Rad sem prihajal v službo, delo me je osrečevalo.«

Jože Zadravec na praznovanju svojega 80. rojstnega dne. FOTO: Barbara Kastelec

Vsak intervju duhovna obnova

Jože Zadravec je glavnino člankov napisal še na pisalni stroj, prvi snemalnik pa je dobil šele po dobrem desetletju ustvarjanja. »Časnikar se mora za dober članek potruditi, žrtvovati. Večino intervjujev sem naredil v živo in vedno sem želel, da ga sogovornik pred objavo prebere. Včasih je bilo to zapleteno, nismo imeli elektronske pošte. Pošiljal sem po navadni pošti, po faksu, če ga je imel, ali pa sem sogovornika še enkrat obiskal. Dobro ime sogovornika sem varoval kot punčico svojega očesa.« Ko je kasneje bral intervjuje, je po cankarjansko prepoznal, kdaj so narejeni »klep na klep« in kdaj pisno na »daljavo«. »Zame je bil skoraj vsak pogovor, posebno z duhovniki, svojevrstna duhovna obnova. Pripovedovali so mi pretresljive reči, mnoga srečanja še danes odmevajo v meni. In mnoga so dobila mesto tudi v mojih knjigah.«

Nekatere njegove knjige: Na meji dveh svetov, Materam vse rože sveta, Tako smo živeli, drzno in predano, Proseče dlani.

Na letalu s papežem – iz Rima na Poljsko

Na poteh po Sloveniji je imel pogosto zasledovalce. »Kolikokrat je že zgodaj zjutraj stal pred rakovniško cerkvijo avtomobil in me spremljal, kamor sem se odpeljal. V začetnem obdobju sem to doživljal kot ustrahovanje, kasneje sem se šalil, da imam angele. Urednika je bilo strah, jaz pa sem imel ponos.« Poti so ga vodile tudi zunaj meja, najraje se je spominjal pastoralnih poti z nadškofom Šuštarjem, leta 1979 pa je bil, najbrž edini Slovenec doslej, med novinarji na letalu skupaj s papežem Janezom Pavlom II. na njegovem prvem pastoralnem obisku Poljske.

Izjemno predan

Nikoli ni prešteval delovnih ur, prostih vikendov in dopusta ni poznal; tudi ne utrujenosti od nenehnih voženj, »skakanj« po dogodkih, prečutih nočeh in pritiska rokov. »Bil sem 'ognja prepoln, poln nad,' bi rekel z Župančičem, poln energije in duhovniške vneme. Z duhovništvom sem dobil milost, se ji predal in se je množila.« Bolj kot utrujenost, pravi, se je vanj zapičilo vprašanje, ali je še duhovnik, ko drvi od enega cerkvenega slavja na drugega, pa ob dopoldnevih med tednom v razrede na želimeljsko gimnazijo. »Stisko sem zaupal Jožetu Kopeinigu, ki mi je s prešerno dušo dejal, da je dober, temeljit članek o dogajanju v Cerkvi in v narodu dvakratna pridiga in močno pastoralno delovanje. To me je pomirilo in od takrat me ta misel ni več obremenjevala.« Vsako jutro, ko je ob 6. uri maševal, je, kot pravi, položil na oltar ljudi, ki jih je srečal, ki so mu prekrižali pot.

Jože Zadravec v svojem delovnem kabinetu leta 2009. FOTO: Tatjana Splichal

»Najprej sem duhovnik, to je humus za vse drugo«

Ob novinarskem in uredniškem delu je bil Jože Zadravec skoraj 40 let tudi profesor slovenščine na verski šoli, kasneje gimnaziji. »Jože, ti si nas rodil z besedo, zaradi tebe mnogi duhovniki razmišljamo, pišemo in oznanjamo,« mu je na slavju zlate maše dejal soboški škof Peter Štumpf. Dijakom je vcepil ljubezen do slovenščine, do branja in književnosti.

Dobrega pol stoletja je bival v salezijanski skupnosti na Rakovniku in tudi v župniji pustil močno sled. Njegove nedeljske pridige so pritegnile mnoge, v nagovoru je evangelij povezal s primerami in osebami iz književnosti; o izbrani duhovni misli – imenoval jih je »duhovne cvetke« ali »duhovne ikebane«, povedal jih je na koncu maše – pa so se Rakovničani pogovarjali še ves teden. Nepozabni so tudi t. i. grajski večeri, prek 70 jih je organiziral in pod zavetjem rakovniške Marije Pomočnice gostil literate, glasbenike, umetnike, duhovnike.

S pesnikom Tonetom Kuntnerjem na Rakovniškem grajskem večeru leta 2013. FOTO: Tatjana Splichal

Preden odidem – beseda naj bo

Zadnje svoje mesece je zaradi oslabelosti po dveh operacijah živel v salezijanski skupnosti na Trsteniku. V sobi, založeni s knjigami – med njimi je tudi 35 njegovih naslovov –, je mesto imel še računalnik. »Sedaj več berem kot pišem. A želim tudi še pisati. Tole, kar sem napisal lani, upam, da ne bo zadnje,« je dejal med pogovorom ob spominjanju na prehojenih 70 let Družine. V roko je potisnil s spiralo zvezanih več kot 500 strani A4 formata, na platnici pa naslov: Preden odidem – beseda naj bo. »To so le delčki, iskrice mojih spominov. Prečesal sem mnogo besedil: o življenju, ljubezni, dobroti, Bogu in svetu. Svetostni bes Danteja, božja podivjanost Dostojevskega, odrešenjska sla Cankarja in Rebule, čisti krik Camusa, žalost Solženicina … vsi mi odpevajo: Nekje smo doma, najbolj doma, nekoč bomo v družbi, najlepši, nebeški!«

Pogreb

V sredo, 26. aprila, bo pokojni od 9h ležal v cerkvi Vseh svetih na Ljubljanskih Žalah, kjer bo ob 14h pogrebna sv. maša in nato pogreb.

Sodelavci Družine kličemo Jožetu Zadravcu v večnost: Hvala, nikoli vas ne bomo pozabili!