Na današnji dan, 20. septembra, mineva 150 let od rojstva slikarja Mateja Sternena. Bil je slikar, risar, grafik in pedagog, sam pa je v nekem intervjuju dejal, da je v prvi vrsti restavrator, saj mu to zagotavlja preživetje. Med slovenskimi impresionisti (Jakopič, Jama in Grohar) je edini dokončal akademijo, študiral in diplomiral je na Dunaju. Uveljavil se je kot slikar ženske figure, v njegovem slikarskem opusu prevladujejo akti, portreti in vedute. Restavriral je zajeten opus sakralnih del, med drugim je delal na Skaručni, v ljubljanski trnovski cerkvi, sv. Primožu nad Kamnikom … Najbolj pa ga prepoznamo po freskah na stropu prezbiterija in ladje v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, kjer je uničujoč potres tako močno poškodoval freske dunajskih slikarjev Josepha Kastnerja in Josefa Kleinerja, da je Sternen veličastno Marijino kronanje naslikal na novo (umetnostni zgodovinarji sicer pišejo, da se je Sternen poskušal približati slikariji Matevža Langusa, ki je v cerkvi slikal sredi 19. stoletja, dunajska slikarja pa sta njegove freske preslikala). Več o Mateju Sternenu v pogovoru s kustosom Narodne galerije Andrejem Smrekarjem v prihodnji tiskani Družini.

Kar 600 kvadratnih metrov poslikav na stropu prezbiterija in ladje frančiškanske cerkve je Matej Sternen poslikal sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Že takrat so očarale umetnostne kritike, 14. avgusta 1936 so v Slovenskem narodu zapisali: »Ko mojster zaključuje svoje 65. leto, obhaja jubilej petdesetletnega dela za slovensko umetnost, ne sprejema darov od nas, temveč nam sam poklanja najzrelejši plod svojega petdesetletnega truda in bojev, svojega hrepenenja in zorenja. Veličastno Marijino kronanje! Hvalimo ga in občudujmo. Odkritosrčna je naša hvaležnost in veliko je spoštovanje, ki priklanja naše glave pred mojstrom te umetnine in vse se nam zdi, da ni več treba nikogar, ki bi mu položil venec na glavo. Čutimo: To je njegovo kronanje!« Freske so označili za največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih sto let, Sternena pa opevali kot največjega freskanta.

Iz Verda pri Vrhniki na Dunaj

Rodil se je leta 1870 v Verdu pri Vrhniki. V letih 1888-91 je obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu, nato se je leta 1892 vpisal na umetnoobrtno šolo in leta 1893 na umetnostno akademijo na Dunaju. V Gradcu in na Dunaju se je preživljal z risanjem, kopiranjem in priložnostnimi deli, ki so mu jih posredovali profesorji. Med poletnimi počitnicami pa je doma slikal portrete ali pomagal pri restavriranju fresk.

Matej Sternen (1870 - 1949)

Leta 1899 je odšel v München, kamor ga je privabil sloves šole Antona Ažbeta. Tu je srečal Riharda Jakopiča, Matijo Jamo in pozneje Ivana Groharja. Leta 1907 sta z Jakopičem odprla zasebno slikarsko šolo v Ljubljani, Sternen je prevzel del pouka na njej. Po prvi svetovni vojni si je zgradil hišo na Mirju, kjer je od leta 1924 v svojem ateljeju poučeval slikarstvo in restavriranje. V poletnem času je restavriral slikarije po slovenskih in hrvaških cerkvah in gradovih. Druga svetovna vojna je njegovo terensko delo prekinila, slikanje aktov in portretov pa je nadaljeval skoraj do smrti. Umrl je 28. junija 1949 v Ljubljani.

Rdeči parazol je najbolj znana Sternenova slika, hrani jo Narodna galerija na stalni razstavi

Narodna galerija hrani 107 Sternenovih oljnih slik, med njimi dva škofovska portreta

V Narodni galeriji hranijo 64 Sternenovih fotografij in fotografskih plošč, 107 oljnih slik ter 1195 pastelov, risb in grafik. S stalne razstave je širši javnosti zagotovo najbolj znana Sternenova slika Rdeči parazol iz leta 1904. Na razstavi Portreti slovenskih škofov so kustosi prinesli iz depoja njegova portreta škofov Jegliča in Rožmana.

Več o Mateju Sternenu, njegovem sakralnem slikarstvu in o času, v katerem je ustvarjal, v tiskani številki Družine