Gospod Bogdan, hvala za Vaš dopis, v katerem sprašujete, kako bo vojna v Ukrajini vplivala na ekumenski dialog med krščanskimi cerkvami, ki so po sili razmer morale vstopiti v vojno dogajanje. Odgovor je zelo težak in nepredvidljiv. Tudi tu bi lahko rekli z apostolom Pavlom: Kdo je spoznal misel Gospodovo? (prim. Rim 11,34) Če malo poenostavimo, v tem spopadu sodelujejo Katoliška, Ruska pravoslavna in Grškokatoliška cerkev. Podobno kot Ruska federacija in Ukrajina imajo tudi te cerkve svojo bogato in zelo razgibano zgodovino, ki je vodila do mnogih napetosti in težav, vse do današnjih dni.

Če želimo nekoliko razumeti to problematiko, moramo upoštevati, da so narodi in ljudstva, ki bivajo na tem območju, prejeli krščanstvo od carigrajske Cerkve, ki po razkolu leta 1054 spada v družino pravoslavnih cerkva. V Moskvi, blizu Kremlja, so nedavno postavili mogočen spomenik sv. Vladimirju Kijevskemu (960–1015), ki je leta 988 sprejel krščanstvo in so njegovemu zgledu sledili prebivalci rusko-ukrajinske kneževine, iz katere sta se pozneje razvili sedanja ruska država in Ukrajina. Pomemben dogodek je bila Brest-litovska unija, ko se je leta 1595 dobršen del pravoslavnih vernikov združil z Rimom in poslej tvori Grškokatoliško cerkev, ki se je po mnogih preganjanjih in nasprotovanju obdržala v sedanji Ukrajini in po deželah zahodne Evrope in Amerike.

To so sadovi zelo razgibane zgodovine, pa tudi močnih narodnih, kulturnih in zlasti političnih vplivov.

Tako imamo sedaj v Ukrajini poleg Katoliške in Grškokatoliške cerkve še Pravoslavno cerkev, ki pa je tudi razdeljena na tri samostojne skupnosti: na domačo ukrajinsko, na tisto, ki je povezana z Moskvo, in na tisto, ki je povezana s Carigradom. To so sadovi zelo razgibane zgodovine, pa tudi močnih narodnih, kulturnih in zlasti političnih vplivov. Če k vsemu temu prištejemo še vedno nove napetosti in sovražnosti, ki jih prinašajo s seboj grozljivi vojni spopadi, zločini zoper človeštvo in njihove posledice, so razmere zares zastrašujoče.

Samo Jezus Kristus in njegov evangelij, ki ga je treba sprejeti in živeti, lahko tu pomaga. Razumljivo, potrebni sta vsestranska človeška pomoč in bližina, ko gre za sprejem beguncev in za preživetje na bojiščih; prav tako in še bolj pa je potrebna molitev, ki naj nagiba srca odgovornih, da bodo nadaljevali s pogovori in ustavili barbarsko uničevanje človeških življenj in varnega bivanja. Jezus Kristus in njegov evangelij je tu edina luč in pot, ki vodi iz temin sovraštva in nasprotovanja na pota krščanske ljubezni, odpuščanja, miru in sodelovanja.
Ob vseh žalostnih izkušnjah nekoč in danes moramo reči, da so bili v zgodovini krščanskih cerkva vedno znova poskusi, da bi v večji meri uresničili Jezusovo novo zapoved edinosti in ljubezni, ki je in mora biti razpoznavno znamenje Jezusovih učencev (prim. Jn 13,35).

Jezus Kristus in njegov evangelij je tu edina luč in pot, ki vodi iz temin sovraštva in nasprotovanja na pota krščanske ljubezni, odpuščanja, miru in sodelovanja.

Močno znamenje na tej poti je bil 2. vatikanski koncil (1962–1965), ki je s svojo pastoralno vizijo in še posebej z Odlokom o ekumenizmu začrtal pot sodobnemu ekumenizmu, ki bo ob svojem času tudi v Ukrajini in drugod po svetu nagibal ranjena in razbolela srca, da bomo bolj poslušali, »kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2,11) in bomo tako tudi živeli. Molitev, post in dobra dela imajo tudi tu odločilno vlogo. Vsi lahko sodelujemo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (11/2022).