Eden izmed osrednjih projektov založbe Družina ob 25-letnici slovenske državnosti je knjižni pogovor z borcem za slovensko samobitnost, državnost in demokracijo Ivanom Omanom, ki sta ga zapisala zamejska časnikarka Erika Jazbar in pravnik Dejan Valentinčič. Prva predstavitev knjige je bila v torek, 7. junija, zvečer v polni galeriji Družina, kjer sta avtorja tudi »v živo« izzvala pionirja slovenske demokratizacije, da je predstavil svoj pogled na zagatni položaj, v katerem se je po četrt stoletja znašla slovenska država.

A vrnimo se najprej k sami pobudi za knjigo. Njen »oče« je direktor založbe Družina Tone Rode, ki je sinoči izrazil upanje, da se bodo njeni bralci zamislili, »kaj vse je klilo v tistih časih, ko je Slovenija potrebovala korajžne, pogumne ljudi, navezane na svojo zemljo, korenine, preteklost, a hkrati s pogledom, zazrtim v prihodnost. Take ljudi, ki so nam lahko vsak trenutek vzor, potrebujemo tudi danes, da v njih iščemo navdiha, zato upam, da bo ta knjiga o Ivanu Omanu tudi navdih za mlajše generacije ob 25-letnici slovenske državnosti.«

Da je bil pogovor v desetih dejanjih, ki zajemajo deset časovnih in duhovnih Omanovih obzorij in tako predstavljajo celoten življenjski lok »kmeta iz Zminca«, navdih za pisca, je potrdil dr. Dejan Valentinčič. Obema z Eriko Jazbar je bilo v veliko čast, da sta lahko sodelovala pri tem knjižnem projektu, ker ju sogovornikova osebnost zelo nagovarja: Ivan Oman je namreč »simbol trdoživega slovenskega kmeta«, in še več, »je svetel lik slovenske osamosvojitve«, saj si je prvi upal javno stopiti na politično prizorišče, kjer je odpiral vrata tudi drugim iz opozicije; ne nazadnje pa je bilo zanj značilno, da je znal ves čas kritično presojati tudi sebe in svoje in je bil zato eden prvih, ki je zaznal in spoznal, kaj pomeni razpad Demosa.



Očitno pa je bila, če si dovolimo to pripombo, simpatija vzajemna, saj je po Valentinčičevih besedah, Ivan Oman avtorja pogovora resnično spustil v svoj notranji svet, se jim odprl in ponudil vpogled v svoje življenje od najzgodnejšega otroštva do časa kmetovanja v socialistični Jugoslaviji, od prelomnih trenutkov slovenske pomladi do presojanja 25 let uspehov in neuspehov, poti in stranpoti slovenske države.

Na eno ključnih razsežnosti knjige pa je posebej opozorila Erika Jazbar: zanjo je poleg predstavitve dogajanja o(b) slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi vsaj enako pomemben vpogled v duhovni svet, iz katerega je raslo Omanovo politično, družbeno delovanje. To pa je svet, ki ga zaznamujejo vrednote, značilne za predvojno Slovenijo, do danes v veliki meri že razgubljene: načelnost, jasnost, intelektualna poštenost, spoštovanje bližnjega in iskanje kompromisa z njim v pomembnih skupnih stvareh, iskrenost, skromnost, ne nazadnje tudi zdrava samoironija. S knjigo o Ivanu Omanu avtorja želita, da bi se ta pozitivna čustva, ta vrednostni svet znova vrnil v slovensko javnost, v kateri so v zadnjih letih žal v ospredju negativizem, cinizem, ki se preveša v nihilizem, prevelika ostrina in neprepustnost med tistimi, ki so naši, in tistimi, ki niso naši.



Kako pa na knjigo gleda njen osrednji protagonist? »Ko so prišli s to pobudo k meni, sem najprej rekel: Počakajte, da bom najprej umrl, potem pa kar pišite o meni. Pa niso odnehali in mi pač ni kazalo drugega, kot da sem se lotil tega dela,« je iskreno dejal Ivan Oman in nasmejal zbrano občinstvo.

V odgovoru na vprašanje, kje smo kot državna skupnost zgrešili pot, da smo iz javnega prostora izgubili nekatere ključne vrednote, ki bi morale vzdrževati demokratično družbo, pa je ubral resnejši ton: Očitno je prišlo do velike spremembe slovenskega narodovega značaja, ki ga je sicer napovedovala OF (vprašanje je seveda, ali si ga je denimo Kocbek predstavljal v taki obliki). To spremembo je Oman ponazoril z izsledki ene izmed zadnjih javnomnenjskih raziskav, ki so zaznale kar 70-odstotno neopredeljenost slovenskih volivcev, ki bi jo lahko razumeli tudi kot indiferentnost, brezbrižnost. Oman se je pri razmisleku o tem pojavu navezal na pojem publicista Justina Stanovnika: »Totalitarna poškodovanost – to je v nas; ne vemo, kaj smo, kaj hočemo, kako hočemo. Če bomo našli odgovore na ta vprašanje in kako zdraviti to bolezen totalitarne poškodovanosti, bomo morda tudi našli ključ za izhod iz tega, kar preživljamo ta čas.«

Sam se sprašuje, ali lahko s svojo knjižno pripovedjo kaj prispeva k temu (avtorja in prvi bralci o tem ne dvomijo, saj knjiga Ivan Oman – za naš dragi dom in rod ponuja tudi prepričljivo vizijo slovenske prihodnosti), vsekakor pa si želi, da bi slovensko narod »prišel k sebi, da bi se sam sebe zavedal, da bi spoznal temelje svoje civilizacije, ki smo jo podedovali od svojih dedov in pradedov, zdaj pa jo zapravljamo«. Pred 28 leti ob ustanavljanju Slovenskem kmečke zveze je bil med tistimi, ki je priklical prvo lastovko slovenske pomladi. »Ali jo bo potrebno znova priklicati?« se je vprašal Ivan Oman.



Sinočnji pogovor z njim se je dotaknil številnih vprašanj: od razumevanja krščanske demokracije in vloge kristjanov v politiki do (ne)enotnosti v času osamosvajanja in dogajanja v Demosu. Več o tem v tiskani Družini, na tem mestu pa le še kratek odgovor na vprašanje o razlogih za Demosov razpad. Za Omana sta ključna dva: nesoglasja glede lastninjenja nekdanjega družbenega premoženja, zlasti pa »histerični antiklerikalizem«, ki se je zaletaval v nekaj, česar ni bilo – domnevni klerikalizem krščanske demokracije, ki je znotraj Demosa dobila največ glasov na prelomnih volitvah aprila 1990. Ko je levi del Demosa (tudi v duhu takratnih besed Josipa Vidmarja, kako le so mogli na oblast spustiti klerikalce) začel paktirati s komunisti, da bi zrušili krščanskega demokrata, se je pot obrnila navzdol. Tudi od tod izvira sklepna ocena trdnega kmeta iz Zminca: »Osamosvojili smo se, še osvoboditi se bo treba!«

Čakajoč na ta proces je smiselno vzeti v roke knjigo Ivana Omana ter v njej poiskati navdih in pogum za nadaljevanje šepajoče demokratizacije slovenske družbe in države.

Fotografije: Bogomir Štefanič

Video predstavitve: