»… Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni …«
(5 Mz 30, 20)

Drage sestre in bratje!

1. Postni čas se nam vsako leto ponuja kot posebna priložnost za poglobitev molitve in za opravljanje spokornih del, oboje pa odpira naša srca za ponižno sprejemanje Božje volje.

Postni čas je duhovna pot priprave na praznik smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, ki se udejanja s poglobljenim branjem Božje besede in z velikodušnimi deli ljubezni do bližnjih.

Dragi bratje in sestre, v tem letu bi rad opozoril na bolj kot kdaj koli prej aktualno temo, o kateri govori tudi 5. Mojzesova knjiga: »… Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni …« (5 Mz 30, 20). S temi besedami Mojzes nagovarja svoje ljudstvo, ko ga v moabski deželi vabi v zavezo z Gospodom: »…, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš« (5 Mz 30, 19-20). Zvestoba zavezi z Bogom Izraelcem zagotavlja njihovo prihodnost: »… Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal« (5 Mz 30, 20). V bibličnem smislu je starost znamenje milostne Božje naklonjenosti človeku, dolgo življenje pa poseben Božji dar.

Vabim vas, da v letošnjem postu razmišljate o tej temi z namenom, da bi poglobili zavest o vlogi ostarelih ljudi v družbi in v Cerkvi ter jih ljubeče sprejeli. Razvoj znanosti in medicine je v zadnjem času pripomogel k podaljšanju človeškega življenja, posledično pa tudi k porastu števila starejših ljudi, zato je naša naloga, da smo posebej pozorni na t. i. »tretje življenjsko obdobje«, da bodo starostniki deležni potrebne pomoči in se bodo lahko polno vključili v družbo. Naloga vseh vernih, še posebej pa cerkvenih skupnosti na Zahodu, kjer je omenjeni problem precej pereč, je skrb za stare ljudi v njihovih različnih težavah in potrebah.

2. Človeško življenje je dragocen dar, ki ga moramo spoštovati in braniti v celotnem razvojnem loku. Peta Božja zapoved: »Ne ubijaj!« zahteva spoštovanje in ohranjanje človeškega življenja od spočetja do njegovega naravnega konca. Zapoved velja tudi takrat, ko se pojavijo bolezni in ko telesna onemoglost močno ovira človekovo samostojnost. Za tistega, ki zmore spokojno sprejeti svojo starost z vsemi neizogibnimi tegobami v luči vere, je dani trenutek življenja dragocena priložnost za globlje spoznanje in razumevanje skrivnosti križa, ki daje človeški eksistenci dokončen smisel.

Ostareli ljudje potrebujejo razumevanje in pomoč, zato bi na tem mestu rad izrazil svoje spoštovanje vsem, ki se že odzivajo in posvečajo tovrstnim potrebam, rad pa bi spodbudil in opogumil tudi druge ljudi dobre volje, naj v prihajajočem postnem času po svojih močeh kaj storijo na tem področju. Tako mnogi starejši ljudje ne bodo več čutili, da so v breme tako skupnosti kot tudi svoji družini. Osamljenost namreč vodi v izolacijo in v malodušje.

Potrebno je, da se v javnem mnenju utrdi zavest, da so stari ljudje dragocen zaklad, zato si moramo prizadevati za izboljšave na področju finančnih pomoči in zakonov, ki te starostne skupine na noben način ne izključujejo iz družbenega življenja. Dejansko se je družba v zadnjih desetletjih z veliko pozornostjo posvečala različnim potrebam starostnikov, pa tudi medicina je razvila mnoge paliativne terapije, ki so se izkazale kot koristne tudi za kronične bolnike.

3. Tretje življenjsko obdobje ponuja starostnikom več prostega časa, ki ga lahko izkoristijo kot priložnost za refleksijo o temeljnih življenjskih vprašanjih, za katera prej zaradi drugih nujnih in neodložljivih obveznosti in interesov ni bilo časa. Zavedanje, da se približuje dovršitev njihovega življenja, starostnike spodbuja, da se usmerijo k bistvenemu in trajnemu, k temu, kar se je kljub vsemu skozi minevanje let ohranilo.

Prav zaradi položaja, v katerem se ostareli ljudje nahajajo, jim pripada posebna vloga v družbi: če drži, da človek živi iz dediščine prednikov in da je njegova prihodnost odvisna od načina, kako je bil vzgojen v kulturnih vrednotah družbe, ki ji pripada, potem lahko modrost in izkušenost starih ljudi pripomoreta svoj delež k vedno bolj popolni civilizaciji.

Kako pomembno je odkritje, da se različne generacije medsebojno lahko bogatijo! Tudi letošnji postni čas nas z jasnim klicem k spreobrnjenju in k solidarnosti spodbuja k razmisleku o pomembnih temah za nas vse. Kaj bi se zgodilo, če bi se Božje ljudstvo prepustilo posvetnemu razmišljanju, da so naši ostareli bratje in sestre za nas nekoristni, ker jih starost in bolezen močno ovirata v sposobnosti za samostojno življenje? Kako drugačna pa je skupnost, ki - začenši v družini - goji držo odprtosti in sprejemanja starostnikov!

4. Drage sestre in bratje, v tem postnem času s pomočjo Božje besede premišljujmo, kako pomembno je, da vsaka skupnost z ljubečim razumevanjem stoji ob strani vsem, ki se starajo. Poleg tega je treba z zaupanjem slediti skrivnosti smrti, da se bo naše dokončno srečanje z Gospodom zgodilo v notranjem miru in v zavesti, da nas vse On, »ki nas je stkal v materinem telesu« (prim. Ps 139, 13b) in ki nas želi »po svoji podobi« (prim 1 Mz 1, 26), sprejema.

Marija, naša spremljevalka na poti v postnem času, vodi vse verujoče, še posebej pa stare ljudi, k vedno globljemu spoznanju križanega in vstalega Kristusa, ki je dokončni temelj našega bivanja. Ti, zvesta služabnica svojega Božjega Sina, bodi nam skupaj s svetima Joahimom in Ano priprošnjica »zdaj in bo naši smrtni uri«.

Vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov!


V Vatikanu, 8. septembra 2004