Dragi bratje in sestre!

1. Svetovni dan migrantov in beguncev je pred vrati. V letni poslanici se ob tej priložnosti obračam na vas in bi tokrat rad opozoril na pojav migracij z vidika integracije. Mnogi s to besedo označujejo potrebo imigrantov, da bi bili resnično vključeni v deželo gostiteljico, čeprav niti vsebina tega koncepta niti njegova praksa nista lahko opredeljiva. Glede na to želim spomniti na nedavna navodila z naslovom Kristusova ljubezen do migrantov. V tem dokumentu integracija ni predstavljena kot asimilacija, ki vodi migrante k potlačitvi ali zanikanju njihove kulturne identitete. Stiki z drugimi vodijo k odkrivanju lastne »skrivnosti«, k večji odprtosti, da bi tako prispevali k boljšemu medsebojnemu poznavanju. To je dolgotrajen proces, ki ima za cilj svojega prizadevanja oblikovanje take družbe in kulture, ki vse bolj postajata odsev raznovrstnih darov, ki jih je Bog dal človeku. V tem procesu se mora migrant po svojih močeh potruditi za vključitev v družbo z učenjem narodnega jezika, s podrejanjem zakonom in zahtevam dela, da bi se izognil pretiranemu razlikovanju od avtohtonih prebivalcev. Ne bom se posvečal različnim vidikom integracije. Ob tej priložnosti želim osvetliti in poglobiti le nekaj posledic njene medkulturne razsežnosti.

2. Nikogar ni, ki se ne bi zavedal konflikta identitete, ki pogosto prihaja na dan ob srečanjih oseb različnih kultur. Ne pozabimo pa tudi na pozitivne strani. Ko se migrant vključuje v novo okolje, se pogosto globlje zave, kdo pravzaprav je, posebej tedaj, ko ob sebi nima več oseb in vrednot, ki so zanj pomembne. V naši družbi, ki jo zaznamuje globalni pojav migracij, morajo posamezniki iskati pravšnje ravnovesje med spoštovanjem lastne identitete in sprejemanjem tuje. Potrebno se je zavedati legitimne raznolikosti kultur, ki so prisotne v posamezni deželi, v skladu z varovanjem zakonov in reda, od katerih sta odvisna družbeni mir in svoboda prebivalstva. Bistveno je, da se izključi tako asimilacijske modele, ki silijo tiste, ki so drugačni, k temu, da bi postali njihove lastne kopije kot tudi modele marginalizacije priseljencev, ki lahko privede do apartheida. Najboljša pot je pot pristne in resnične integracije z odprtim pogledom, ki ni zgolj ozko usmerjena na razlike med priseljenci in državljani države gostiteljice (prim. Poslanico papeža Janeza Pavla II. za svetovni dan miru 2001, št. 12).

3. Tako nastane potreba za dialog med ljudmi različnih kultur v kontekstu pluralizma, ki presega navidezno toleranco in postaja simpatičen. Preprosto soočanje skupin migrantov in lokalnih prebivalcev vodi k vzajemni zaprtosti med kulturami ali k vzpostavitvi površinskih in navidezno tolerantnih odnosov. Namesto tega je potrebno spodbujati medsebojno oplajanje kultur. To predpostavlja medsebojno poznavanje in odprtost med kulturami v kontekstu resničnega razumevanja in naklonjenosti. Kristjani, ki se zavedamo presežnega delovanja Svetega Duha, lahko v različnih kulturah prepoznavamo prisotnost »dragocenih religioznih in človečnostnih prvin« (prim. Pastoralno konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu, CS, čl. 92, 4), ki lahko ponudi resnične perspektive za medsebojno razumevanje. Načelo spoštovanja kulturnih razlik je potrebno povezati z zaščito skupnih in neprenosljivih vrednot, ki so utemeljene na univerzalnih človekovih pravicah. Na teh temeljih lahko nastane atmosfera »civilne razumnosti«, ki zagotavlja prijazno in mirno sobivanje. Če smo kristjani zvesti sebi, moramo oznanjati evangelij vsemu stvarstvu (prim. Mr 16, 15). Jasno je, da moramo pri tem upoštevati vest drugih in vedno znova izbirati pot ljubezni, kar je prvim kristjanom priporočil že sv. Pavel (prim. Ef 4, 15).

4. S podobo iz knjige preroka Izaija, na katero sem na svetovnih srečanjih mladih že velikokrat opozoril (prim. Iz 21, 11-12), tudi tokrat vabim vse verujoče, naj bodo »jutranji stražarji«. Kot stražarji moramo kristjani predvsem slišati klice na pomoč, ki prihajajo s strani mnoštva migrantov in beguncev, potem pa jim moramo z aktivnim posredovanjem buditi tudi upanje v bolj svetlo, odprto in podpirajočo družbo. Med prvimi nalogami kristjanov je pokazati Božjo navzočnost v zgodovini celo tedaj, ko se vse zdi zavito v temine. S to željo, ki jo izrekam kot molitev Bogu, ki želi okrog sebe zbrati vsak narod in jezik (prim. Iz 66, 18), vsakemu od vas pošiljam svoj blagoslov z globoko ljubeznijo.



V Vatikanu, 24. novembra 2004 papež Janez Pavel II.