V Vatikanu so danes objavili poslanico papeža Frančiška za letošnji postni čas, ki se začenja prihodnjo sredo, 6. marca. Papež v poslanici katoličane poziva k skromnosti in človečnosti ter nam polaga na srce, naj se odpovemo sebičnosti in zagledanosti vase. V letošnjem postu svoj pogled usmerimo v Jezusa, pa tudi v brate in sestre v stiski, ki potrebujejo našo pomoč, ter z njimi delimo svoje duhovne in materialne dobrine.

»Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19)

Dragi bratje in sestre,

vsako leto Bog po sveti materi Cerkvi »naklanja svojim vernikom, da se pripravijo z veseljem, očiščeni v duhu, na praznovanje velike noči [...] in zajemajo iz skrivnosti odrešenja polnost novega življenja v Kristusu« (Postni hvalospev). Tako lahko hodimo od velike noči do velike noči k izpolnjevanju tistega odrešenja, ki smo ga že prejeli s Kristusovo velikonočno skrivnostjo: »Odrešeni smo bili namreč v upanju« (Rim 8,24). Ta skrivnost odrešenja, ki deluje v nas že med zemeljskim življenjem, je dinamičen proces, ki vključuje tudi zgodovino in celotno stvarstvo. Tako sveti Pavel pravi: »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19). V tej luči vam želim ponuditi v razmislek nekaj izhodiščnih točk, ki nas bodo spremljale na poti spreobrnjenja v postnem času.

1. Odrešenje stvarstva
Praznovanje svetega tridnevja Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ki je vrhunec bogoslužnega leta, nas vedno znova vabi, da živimo pot priprave z zavestjo, da je naše življenje skladno s podobo Kristusa (prim. Rim 8,29), kar je neizmeren dar Božjega usmiljenja.

Ko živimo kot Božji otroci, odrešene osebe, ki se pustijo voditi Svetemu Duhu (prim. Rim 8,14) ter znajo prepoznati in udejanjati Božji zakon – začenši s tistim, ki je vpisan v naše srce in naravo –, delamo dobro tudi stvarstvu in sodelujemo pri njegovem odrešenju. Zato stvarstvo, kakor pravi sv. Pavel, željno pričakuje razodetje Božjih otrok kot tistih, ki uživajo milost Jezusove velikonočne skrivnosti in v polnosti živijo sadove, ki so namenjeni, da dozorijo v telesu samem. Ko Kristusova ljubezen preoblikuje življenje svetnikov v njihovem duhu, telesu in duši, slavijo Boga. Po molitvi, kontemplaciji in umetnosti vključujejo vse ustvarjeno v isto hvalnico, kot je čudovito izraženo v Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi svetega Frančiška Asiškega (prim. okrožnica Laudato si', 87). Toda harmonijo, izhajajočo iz odrešenja, v svetu še vedno ogroža negativna moč greha in smrti.

2. Uničujoča sila greha
Ko ne živimo kot Božji otroci, se pogosto do svojih bližnjih, do stvarstva in do sebe vedemo uničujoče. Tedaj se bolj ali manj zavestno odločimo, da bomo vse uporabljali po svoji volji. Zloraba tako postane gonilo našega delovanja. S svojim načinom življenja prekoračimo tiste meje človeškega življenja in narave, ki bi jih morali spoštovati. Živimo po nebrzdanih željah, ki jih Knjiga modrosti (prim. Mdr 2,1-11) pripisuje brezbožnim, torej tistim, ki iz svojega življenja izključijo Boga in upanje na prihodnost. Če ne hrepenimo po veliki noči k zarji vstajenja, živimo tako, kot je izraženo v besedah »Hočem vse in hočem takoj!« in »Več ni nikoli dovolj!«.

Vemo, da je vzrok za vsako zlo greh, ki vse od začetka človeštva prekinja občestvo z Bogom, drugimi in stvarstvom, s katerim smo povezani predvsem s svojim telesom. Prelom občestva z Bogom je popačil tudi harmoničen odnos z okoljem, v katerem smo poklicani živeti – vrt se je spremenil v puščavo (prim. 1 Mz 3,17–18). Gre za greh, ki človeka zavaja. Domišlja si, da je bog stvarstva in njegov absolutni gospodar, ter stvarstva ne uporablja z namenom, kot je želel Stvarnik, temveč za lastno korist in v škodo ustvarjenih bitij.

Ko se opusti Božjo postavo, postavo ljubezni, se uveljavi zakon močnejšega nad šibkejšim. Greh, ki biva v človekovem srcu (prim. Mr 7,20–23) in se izraža kot zavist, hlastanje po izrednem blagostanju, nezanimanje za blagor drugih in pogosto tudi za lastni blagor, privede do izkoriščanja stvarstva, oseb in okolja. Gre za nenasitno željo, ki se pojmuje kot pravica in ki prej ko slej pokonča tudi tistega, ki ga ima v lasti.

3. Zdravilna moč pokore in odpuščanja
Za stvarstvo je nujno potrebno, da se Božji otroci, ki so postali »nova stvar«, razodenejo: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). S tem lahko tudi stvarstvo »praznuje veliko noč«: odpre se novim nebesom in novi zemlji (prim. Apd 21,1). Pot k veliki noči nas spodbuja, da umijemo svoj obraz in prenovimo svoje krščansko srce ter s pokoro, spreobrnjenjem in odpuščanjem zaživimo vse bogastvo milosti velikonočne skrivnosti.

Ta »neučakanost«, to pričakovanje stvarstva bo našlo svojo dopolnitev, ko se bodo razodeli Božji otroci: ko bodo kristjani in vsi ljudje odločno vstopili v proces spreobrnjenja. Vse stvarstvo je skupaj z nami poklicano, »da se /…/ bo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Post je zakramentalno znamenje tega spreobrnjenja. Kristjane kliče, da bi velikonočno skrivnost še bolj intenzivno in konkretno utelesili v svoje osebno, družinsko in družbeno življenje, še posebej po postu, molitvi in miloščini.

Postiti se pomeni naučiti se spremeniti svoj odnos do drugih in do ustvarjenih bitij: od skušnjave, da bi nasitili svojo požrešnost, preiti k sposobnosti trpeti zaradi ljubezni, ki lahko zapolni praznino v našem srcu. Moliti, da bi se znali odpovedati čaščenju samozadostnosti in lastnega jaza ter se znali predstaviti kot iskalci Gospoda in njegovega usmiljenja. Dajati miloščino, da bi izstopili iz nespameti živeti in kopičiti vse za nas same v utvari, da si zagotavljamo prihodnost, ki nam ne pripada. Tako bomo ponovno odkrili veselje Božjega načrta za stvarstvo in vsakega od nas, ki je v tem, da ljubimo Boga, svoje brate in sestre in ves svet ter v tej ljubezni najdemo svojo resnično srečo.

Dragi bratje in sestre, štiridesetdnevni »postni čas«, ki ga je Božji Sin preživel v puščavi, ima za svoj cilj, da puščavo stvarstva ponovno spremeni v tisti vrt občestva z Bogom, kakršen je bil pred izvirnim grehom (prim Mr 1,12–13; Iz 51,3). Naj bo naš postni čas hoja po isti poti, da bi povrnili Kristusovo upanje vsemu stvarstvu, »da se bo /…/ iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Naj ta milostni čas ne izzveni v prazno. Prosimo Boga, naj nam pomaga pri resničnem spreobrnjenju. Opustimo sebičnost, pogled, usmerjen vase, in se obrnimo h Kristusovi veliki noči. Postanimo bližnji bratom in sestram v težavah, delimo z njimi svoje duhovne in materialne dobrine. Tako bomo sprejeli v svoje življenje Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo ter v stvarstvo pritegnili njegovo moč, ki preobraža.

Iz Vatikana, 4. oktobra 2018, na god sv. Frančiška Asiškega.
Frančišek

Vir: Radio Vatikan / Kathpress
Foto: arhiv Družine (T.S.)