Cerkev nas vsako leto v postu vabi k iskrenemu pregledu našega življenja v luči evangeljskih naukov. Letos vam želim predložiti nekaj razmišljanj o obširni temi pravičnosti, začenši s Pavlovo trditvijo: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa« (prim. Rim 3,21–22).

Pravičnost: »dare cuique suum«

Najprej se želim ustaviti ob pomenu izraza »pravičnost«, ki v vsakdanjem jeziku pomeni 'dati vsakomur svoje – dare cuique suum', kot se je izrazil znani rimski pravnik iz 3. stoletja Ulpijan. Toda navedena klasična opredelitev ne pove natančno, kaj pravzaprav obsega ta 'svoje', kar je treba zagotoviti vsakomur. Tega, kar človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi in podobnosti. Gmotne dobrine so gotovo koristne in potrebne. Tudi Jezus sam je ozdravljal bolnike, nasičeval množice, ki so hodile za njim, in nedvomno obsoja brezbrižnost, ki še danes sili stotine milijonov ljudi v smrt zaradi pomanjkanja hrane, vode in zdravil. Toda 'distributivna' pravičnost človeku ne zagotavlja vsega 'svojega', kar mu pripada. Še bolj kot kruh namreč potrebuje Boga. Sv. Avguštin opaža, daje »pravičnost krepost, ki slehernemu daje svoje ... ni pa človeška pravičnost tista, ki človeka odvzema pravemu Bogu« (Božja država, XIX, 21).

Od kod prihaja pravičnost?

Evangelist Marko poroča o Jezusovih besedah, ki sodijo v okvir takratnega razpravljanja o tem, kar je čisto oziroma nečisto: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21). Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če dobro pogledamo številne moderne ideologije, slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja 'od zunaj', dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, opominja Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. To z grenkobo priznava tudi psalmist: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati« (Ps 51,7). Da, človeka slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim, čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vaše, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha. Adam in Eva sta, potem ko sta podlegla satanovemu zapeljevanju in v nasprotju z Božjo zapovedjo segla po prepovedanem sadu, logiko zaupanja v Ljubezen nadomestila z logiko sumničenja in tekmovalništva. Logiko sprejemanja in zaupljivega pričakovanja drugega pa s tesnobno logiko grabljenja in samovoljnega ravnanja (prim. 1 Mz 3,1–6), ob čemer sta kot izid izkusila občutek nemira in negotovosti. Kako naj se človek osvobodi tega sebičnega vzgiba in se odpre ljubezni?

Pravičnost in sedaqah

V središču Izraelove modrosti najdemo globoko vez med vero v Boga, ki »iz prahu vzdiguje slabotnega« (Ps 113,7) in pravičnostjo do bližnjega. Beseda, ki se v hebrejščini uporablja za krepost pravičnosti, sedaqah, to dobro izraža. Sedaqah namreč pomeni po eni strani polno sprejemanje volje Izraelovega Boga, po drugi pa pravičnost do bližnjega (prim. 2 Mz 20,12–17), zlasti do ubogega, tujca, sirote in vdove (prim. 5 Mz 10,18–19). Toda oba pomena sta povezana, kajti dati ubogemu za Izraelca pomeni povračilo, ki ga je dolžan Bogu, saj se je usmilil revščine njegovega ljudstva. Ni naključje, da je bil dar desetih zapovedi dan Mojzesu na gori Sinaj po prehodu čez Rdeče morje. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega ljudstva in »stopil dol, da ga reši« (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki gaje Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?

Kristus, Božja pravičnost

Krščansko oznanilo pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, kot zagotavlja apostol Pavel v Pismu Rimljanom: »Zdaj pa seje brez postave pokazala Božja pravičnost... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri« (Rim 3,21–25).

Kakšna je torej Kristusova pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja naše 'prekletstva', ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Toda tu se takoj pojavi ugovor: kakšna pravičnost je vendar to, če pravični umre za krivičnega, ta pa v zameno prejme blagoslov, ki pravzaprav pripada pravičnemu? Ali ne prejme tako vsak prav nasprotno od 'svojega'? Tu se v resnici razodeva Božja pravičnost, ki je globoko drugačna od človeške. Bog je po svojem Sinu za nas plačal odkupno ceno, in to res visoko ceno. Pred pravičnostjo križa se človek lahko upre, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

Tako je mogoče razumeti, kako je vera povsem nekaj drugega kot naravno, udobno in samoumevno dejstvo. Sprejeti potrebo, da me drugi osvobodi 'mojega', da bi mi brezplačno podaril 'svoje', zahteva ponižnost. To se še posebej dogaja pri zakramentih sprave in evharistije. Zaradi Kristusovega dejanja lahko mi vstopimo v 'večjo' pravičnost, ki je pravičnost ljubezni (prim. Rim 13,8–10), pravičnost tistega, ki se v vsakem primeru čuti vedno bolj dolžnika kot upnika, ker je prejel več, kot bi lahko pričakoval.

Kristjan si želi, okrepljen s to izkušnjo, prispevati k oblikovanju pravičnih družb, kjer vsi prejemajo potrebno za življenje v skladu s svojim človeškim dostojanstvom in kjer pravičnost poživlja ljubezen.

Dragi bratje in sestre, postni čas doseže vrhunec v velikonočnem tridnevju, med katerim borno tudi letos praznovali Božjo pravičnost, ki je polnost ljubezni, dar in odrešenje. Naj bo to spokorno obdobje za slehernega kristjana čas pristnega spreobrnjenja in globokega spoznanja Kristusove skrivnosti, ki je prišel izpolnit vso pravičnost. S temi občutji vam vsem iz srca podeljujem apostolski blagoslov.