Dragi bratje in sestre!

Postni čas je privilegiran čas notranjega romanja k Njemu, ki je vir usmiljenja. To je romanje, na katerem nas On sam spremlja skozi puščavo našega siromaštva in nas podpira na poti do velikonočne radosti. Bog nas varuje in podpira tudi »v temni dolini« (Ps 23,4), kjer nam skušnjavec prišepetava, naj obupamo ali pa naj bolj kot Njemu zaupamo v delo svojih rok. Da, tudi danes Gospod sliši vpitje množic, lačnih veselja, miru in ljubezni, ki se kot nekdaj čutijo zapuščene. Vendar tudi v revščini, osamljenosti, nasilju in lakoti, ki brez razlike prizadevajo ostarele, odrasle in otroke, Bog ne dopusti, da bi tema groze dokončno prevladala. Moj dragi predhodnik, pokojni papež Janez Pavel II., je v svoji knjigi Spomin in istovetnost zapisal, da dejansko obstaja meja zla, ki jo je določil Gospod, in to je njegovo usmiljenje. Vse te misli so me spodbudile, da sem za uvod v tokratno postno poslanico izbral Božjo besedo iz Matejevega evangelija: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile.« V tej luči bi se rad ustavil ob temi, o kateri se danes veliko govori, in sicer pri vprašanju razvoja.

Tudi danes je Kristusov ganjeni »pogled« nenehno uprt na ljudi in narode. Božji »načrt« človeka kliče k odrešenju. Jezus pozna ovire, ki uresničevanju njegovega načrta nasprotujejo, in zato je z množico sočuten. Tudi za ceno svojega življenja je pripravljen, da jo brani pred volkovi. V svoj pogled tako Jezus zajema vsakega posameznika in množice ter vse izroča Očetu, ko daruje samega sebe v spravno daritev.

Cerkev, prežarjena z resnico velike noči, se zaveda, da je pri spodbujanju celostnega razvoja naše merilo Jezusov pogled. Odgovor zgolj na materialno in socialno stisko ljudi ne zadošča; poskrbeti moramo tudi za izpolnitev globokega hrepenenja srca. To pa je v času velikih sprememb toliko bolj potrebno, saj se bolj zavedamo naše velike odgovornosti za uboge na svetu. Sveti oče Pavel VI. je nerazvitost z vsemi usodnimi posledicami označil kot pomanjkanje človečnosti. V svoji okrožnici Populorum progressio je obsodil gmotno stisko tistih, ki nimajo dovolj sredstev za zagotavljanje eksistenčnega minimuma in etično stisko tistih, ki jih je zaslepil egoizem, pa tudi nasilje, ki temelji na zlorabi lastnine ali oblasti, na izkoriščanju delavcev ali na nepravičnem poslovanju (prim. št. 21). Kot sredstva za boj zoper tovrstno zlo papež Pavel VI. ne omenja samo večje spoštovanje človeškega dostojanstva in usmerjenost k duhu uboštva, prizadevanje za skupno blaginjo in mir, pač pa tudi na temeljne vrednote, preko katerih človek spoznava samega Boga, ki je njegov vir in cilj. V tem smislu papež tudi pravi, da končno šteje le vera, ki je Božji dar in vodi k edinost v Kristusovi ljubezni. Jezusov »pogled« nas zavezuje, da v polnosti uresničujemo tisti pravi humanizem, ki obsega razvoj tako celotnega človeka in kot tudi človeštva. Zato prvo, kar Cerkev lahko prispeva k napredku človeštva in narodov, niso materialna sredstva ali tehnične rešitve, temveč oznanilo Kristusove resnice, ki vzgaja vest, ki uči o pristnem dostojanstvu osebe in dela ter s tem ustvarja kulturo, ki išče odgovore na bistvena človekova vprašanja.

Spričo velike revščine mnogih ljudi pomenita ravnodušnost in ujetost v lastni egoizem popolno nasprotje z Jezusovim »pogledom«. Post, miloščina in molitev, ki jih Cerkev v postnem času prav posebej priporoča, so odlična sredstva, preko katerih naš pogled postaja podoben Kristusovemu. Zgledi svetnikov in mnoga pričevanja misijonarjev, ki zaznamujejo zgodovino Cerkve, so dragoceni napotki, kako spodbujati napredek. Tudi danes, ko živimo v času globalne soodvisnosti, ugotavljamo, da noben gospodarski, družbeni ali politični projekt ne more nadomestiti darovanja samega sebe drugemu, s čimer se izraža ljubezen. Kdor se ravna po evangeljski logiki, živi vero kot prijateljstvo z učlovečenim Bogom in tako kot On, jemlje nase materialne ter duhovne potrebe bližnjega. V bližnjem namreč vidi neizmerno skrivnost, ki je vredna ljubeče skrbi in pozornosti. Zaveda se, da kdor ne prinaša in daje Boga, daje premalo. Blažena Terezija iz Kalkute je dejala: »Prva revščina narodov je v tem, da ne poznajo Kristusa.« Zato je nujno, da v usmiljenem Kristusovem obličju iščemo Boga; izven te perspektive družba ne gradi na trdnih temeljih.

V zgodovini Cerkve so nastale mnoge oblike dobrodelne dejavnosti, ki jo jih ustanavljali Sv. Duhu odprti in poslušni možje in žene: bolnišnice, univerze, poklicne šole, ali podjetja. Navdih evangelija je bil tako močan, da so te korake zmogli in tako mnogo prej kot druge strukture družbe izkazovali skrb za človeka. Take in podobne iniciative tudi danes utirajo pot globalizacije, ki naj bi se prioritetno zavzemala za blaginjo človeka ter vodila k resničnemu miru. Jezusovo usmiljenje do množic navdihuje Cerkev tudi danes, zato v tem duhu prosi vse, ki delujejo na področju politike, gospodarstva in financ, naj se zavzemajo za tak napredek, ki bo temeljil na spoštovanju dostojanstva vsakega človeka. Pomemben preizkusni kamen vseh teh naporov je verska svoboda, pa ne le kot možnost oznanjevanja in obhajanja Kristusove skrivnosti, ampak tudi kot svoboda, v kateri bo moč graditi svet, prežet z ljubeznijo do bližnjega.

Zraven sodi tudi spoštovanje osrednjega mesta pristnih krščanskih vrednot, kadar gre za odgovore na človekova temeljna vprašanja in za osebno in družbeno etično odgovornost. To so kriteriji, s katerimi se bodo kristjani naučili modro presojati vladne programe.

Ne moremo si zatiskati oči pred mnogimi napakami v zgodovini človeštva, ki so jih zagrešili Jezusovi učenci. Zavedajoč se premnogih problemov so večkrat skušali najprej popraviti stanje na Zemlji, šele potem pa so dvigali pogled k nebu. Resnično, skušnjava, da bi zaradi stiske spreminjali zunanje strukture, je bila močna. Za mnoge je tako krščanstvo postalo moralizem, vero pa so zamenjali z aktivizmom. Moj častiti predhodnik Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Odrešenikovo poslanstvo zapisal: »Današnja skušnjava je v tem, da bi hoteli skrčiti krščanstvo na zgolj človeško modrost, skoraj na nekakšno znanost o mirnem življenju. V močno sekulariziranem svetu se je pojavila postopna sekularizacija odrešenja, zaradi česar se bojujemo, res, za človeka, ampak za polovičnega človeka, omejenega samo na horizontalno razsežnost. Mi pa vemo, da je Kristus prišel kot nosilec celostnega odrešenja.«

Postni čas nas želi voditi prav k temu celostnemu odrešenju, saj je Kristus premagal vsakovrstno zlo, ki človeka zatira. Preko zaupnega odnosa z nebeškim Učiteljem, s spreobrnjenjem in z izkušnjo njegovega usmiljenja po zakramentu svete spovedi, se bomo notranje vedno bolj zavedali »pogleda«, ki preiskuje srca do dna in vsakemu posebej ter vsem skupaj želi znova in znova začeti na novo. Vsem, ki se ne prepuščajo dvomu, daje milost novega zaupanja in obljubo večne sreče. Celo takrat, ko se nam zdi, da prevladuje sovraštvo, Gospod daje – tudi v našem času – svetle priče svoje ljubezni. Mariji, ki je »živi izvir upanja« (Dante Aligheri, Božanska komedija, Raj, XXXIII, 12), izročam letošnji postni čas in prosim, da bi nas vodila k svojemu Sinu. Njej zaupam tudi mnoge, ki trpijo pomanjkanje in pričakujejo pomoč, podporo in razumevanje.

Vsem podeljujem svoj posebni apostolski blagoslov.


V Vatikanu, 29. september 2005