Da se v dani situaciji zelo mudi, je med razpravo priznal tudi zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan. Posledica takšnega hitenja je bila, da je zakonodajno pravna služba DZ podala spremembe kar na 23 od 25 členov zakona, kar so kasneje popravljali s številnimi amandmaji. Po njegovem današnjem sprejetju pa ministrovo ekipo sedaj čaka še od "štiri do šest tednov trdega dela, da sprejmemo vse podzakonske akte in pravilnike," je poudaril Bešič Loredan.

Težavna naloga

Minister se sicer zaveda, da so čakalne dobe nekaj, česar se v slovenskem zdravstvenem sistemu skušamo znebiti že zadnjih dvajset let. Zadnjih deset let pa to počnemo tudi s posebnimi vladnimi programi in nacionalnimi razpisi, vendar ni rezultat čisto nič boljši. Kaj bo torej tokrat drugače?

Kot pojasnjuje minister, so se problema čakalnih dob in dostopnosti lotili tako, da so prvič v tridesetih letih uzakonili to, da se bo v obdobju 16 mesecev plačevale vse opravljene storitve. To se bo počelo znotraj obstoječega sistema, brez enkratnih programov in brez posebnih razpisov.

Kot poudarja minister, bodo zavodom dali možnost, da ljudi plačajo tudi za storitve, opravljene v popoldanskem času. V večini slovenskih bolnišnic so namreč prostori po tretji uri nezasedeni. Obenem je ministrstvo že pred časom izvedlo radikalno spremembo sestav svetov zavodov na sekundarni in terciarni ravni, s čimer si želijo doseči boljše upravljanje le teh.

Tudi koncesionarji so del javnega sistema

Če so pri preteklem poskusu reševanja problematike čakalnih dob številni zahtevali, da pri tem sodelujejo čisto vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti v Sloveniji, naj bi tokrat sprva sodelovali le javni zdravstveni zavodi in koncesionarji. Kot je med razpravo na pristojnem odboru poudaril minister, so namreč tudi ti del javnega zdravstvenega sistema, zaradi česar pogojev za njihovo izključitev ni. Zasebni izvajalci naj bi v poštev prišli šele kasneje, če zadanih nalog ne bo mogoče opraviti v okviru javnega sistema.

Vendar pa je bilo določilo, da bi čakalne dobe skrajševali tudi koncesionarji, še bolj pa zasebniki, nesprejemljivo za stranko Levica, saj naj bi to omogočilo "kanaliziranje kadrov in financ iz javnih zavodov k zasebnemu zdravstvu". Zaradi tega si je poslanec Miha Kordiš tudi prislužil ostro grajo ministra, pa tudi enega od najbolj znanih slovenskih kirurgov dr. Erika Breclja, ki je za oddajo 24ur povedal, da se gre stranka pri tem zakonu za ideologijo preko trupel bolnikov.

Zakon sicer predvideva tudi okrepitev timov družinske medicine ter posebne ambulante za paciente brez izbranega osebnega zdravnika. Pa bodo vsi ti ukrepi zadostovali za izpolnitev ministrove želje, da bo marca na čakalnih seznamih 30 odstotkov manj bolnikov?

Centralizirani sistem ni učinkovit

Takšno dodatno plačevanje storitev smo namreč lahko videli tudi v preteklosti, vendar pa se takšen sistem doslej ni izkazal kot učinkovit.

Specialist infektologije Federico V. Potočnik tako v svoji kolumni na portalu Domovina ugotavlja:

"Interventni zakon se loteva velikih problemov z majhnimi obliži, njihovih elementarnih nepoštenosti pa ne odpravlja. Predlagani ukrepi bodo ponekod blažili sedanje težave, ponekod pa jih bodo še potencirali, ker vztrajajo pri popolnem nadzoru vseh deležnikov. Kjer popolnega nadzora ne morejo imeti, npr. pri zasebnikih, se porabi veliko resursov za to, da se jih onemogoča in jim nagaja."

Prof. Matej Cimerman, predstojnik KO za travmatologijo UKCL pa v zapisu na straneh Zdravniške zbornice opozarja na to, da se ministrov načrt za skrajševanje čakalnih dob osredotoča predvsem na elektivne operacije, torej takšne, ki izboljšujejo kvaliteto življenja. Takšen način pa po njegovem predstavlja nevarnost, da bo prišlo tako do selitve denarja kot kadrov na področja, kjer se dodatni posegi plačujejo. Zato bi bilo po njegovem mnenju nujno, da če se dostojno plačajo kirurgi, ki opravljajo elektivne operacije za krajšanje vrst v soboto, vsaj tako dostojno plačajo tudi kirurgi, ki ponoči, tudi ob najzgodnejših urah izvajajo najtežje operativne posege, ki rešujejo življenja.

Ambulante za neopredeljene le prehodna rešitev

Specialistka družinske medicine dr. Polona Campolunghi Pegan pa opozarja na to, da številne stvari v interventnem zakonu še niso jasno določene in bodo precej odvisne od podzakonskih določil danes sprejetega zakona. Glavno merilo uspešnosti zakona bo po njenem mnenju že stanje prijav na razpisih za specializacije. "Tam se bo namreč videlo, v kolikšni meri bodo ukrepi prepričali mlade, da se bodo odločali tudi za specializacije, ki pripravljajo za delo na primarnem nivoju zdravstva."
Ambulante za neopredeljene pa lahko po njenem mnenju "pomenijo prehodno zasilno rešitev, če bodo zastavljene na način, da bodo obstoječi zdravniki zainteresirani delati v njih. Prvi poskus vzpostavitve teh ambulant v letošnjem letu se je izkazal za neuspešnega, saj "projekt" ni bil ustrezno zastavljen in ni upošteval mnenja zdravstvenih izvajalcev. Morda bi poudarila še, da ni bistvenega pomena, da ima vsak prebivalec na papirju svojega osebnega zdravnika, ampak predvsem to, da ljudje, ko potrebujejo, lahko pridejo do kakovostne zdravstvene oskrbe. Opredelitev pa sama po sebi tega ne omogoča."

Za zakon le v Gibanju Svoboda in SD

Kljub udobni večini, ki jo v parlamentu ima sedanja koalicija, je bil zakon naposled sprejet le z 48 glasovi za, 27 poslancev pa je glasovalo proti. Med njimi je bil tudi poslanec Levice Miha Kordiš, medtem ko so se preostali njegovi kolegi glasovanja vzdržali, saj naj bi od predvidenih 200 milijonov evrov preveč denarja šlo za zasebnike.

Prvi pozitivni učinki zakona se po ministrovih besedah pričakujejo okoli novega leta, ko naj bi bile čakalne dobe že krajše za od 10 do 15 odstotkov.