Posestvo Mala Rosa
Posestvo Mala Rosa
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična.
Lastnika posestva, Alenka Čede s soprogom Žarkom, sta s petimi otroki družinsko življenje živela v Ljubljani. Bila sta zelo vpeta v družinski tekstilni posel. »Hiter mestni utrip življenja te lahko hitro spremeni kar v takega malega robota. Otroci so bili kar kakšno uro preveč sami,« priznavata.
»Opazovala sva, kako hitro družba potegne otroka na kriva pota. Preselili smo se v hišo malo ven iz mesta, da bi imel vsak svojo sobo. To je bil pravi korak proti podeželju – da sva uravnotežila odraščanje otrok. Ko so začeli peljati vsak svojo zgodbo, je hiša postala prevelika. Dogovorila sva se, da ko vsi odidejo od doma, poiščeva nov dom tudi midva.«
Hiter mestni utrip življenja te lahko hitro spremeni kar v malega robota.
Marsikateri par sanjari o takšnem koraku, a ga vsi ne naredijo. »Za naju to v tistem trenutku sploh ni bilo težko. Res ne. Če je želja močna pri obeh, se vse da,« zatrjujeta Alenka in Žarko.
Iz Ljubljane na Goričko
Iskala sta kmetijo, ki bi jo lahko kupila. »A nikjer nisem začutila prave povezanosti, ko sem stopila na zemljo,« se spominja Alenka. Ko ji je mož predlagal, da bi šla pogledat še v Prekmurje, sprva ni bila za. Prizna, da se ji je zdelo predaleč, čeprav prej še nikdar v življenju ni bila tam.
A Goričko jo je pritegnilo že, ko sta se prvič pripeljala v te konce: »Sploh ne znam ubesediti, kaj se je takrat v meni zgodilo. Goričko se mi je zdelo tako čarobno – kot zaspana lepotica, na katero so malo pozabili.«
Do srca so jima segli tudi ljudje. Presenetila ju je njihova toplina in širokosrčnost. Dotaknilo se ju je, da so vsi pri priči izpustili delo iz rok, ko sta se vozila naokrog in povpraševala po hišah, ki so naprodaj. »Goričko ima vse – takoj sva videla, da dobiš vse v paketu! In nisva se motila, saj še vedno misliva enako,« zatrjujeta.
Kako se je rodila Mala Rosa?
Hiša, v kateri prebivata, je bila ljubezen na prvi pogled. Alenka pove, da si je zelo želela, da bi našla kakšno staro gostilno, saj imajo te visoke strope in velika okna, za razliko od starih kmečkih hiš, kjer je oboje ravno nasprotno.
Slikovito pripoveduje: »Ko sva se pripeljala tu mimo, sem pokazala na hiško in rekla, da bi to imela. Videti je bila, kot da ni naprodaj, Žarko me je miril, naj neham, da v njej nekdo živi, saj so še zavese obešene.«
V bližnji gostilni sta povprašala o hišah, ki se prodajajo, in omenili so hišo, ki uradno še ni na trgu, a da se bo ostarela lastnica kmalu odselila k sinu. »Izkazalo se je, da so govorili o točno tej hiši. Napovedala sem, da se bova tu postarala, in evo naju ...« zaključi.
Ko so podpisali pogodbo za hišo, ki je bila v preteklosti resnično vaška gostilna, jima je prejšnja lastnica zagotovila, da se ljudje tu odlično počutijo. Zakonca potrdita, da je to povsem res, gostje se radi kar zasedijo in uživajo.
Poleg kave, domačih osvežilnih in alkoholnih pijač si pod urejenim senikom lahko privoščijo tudi doma spečene pite iz sezonskega sadja, v trgovinici pa kupijo vložene in sušene izdelke, ki jih pridno pripravlja Alenka.
Kapacitet za prenočevanje nimata. Pravita, da sta se za to odločila zavestno – rada se usedeta z gosti na teraso, z njimi poklepetata, jim razkažeta posestvo. Če bi morala skrbeti še za sobe, tega časa ne bi imela.
Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, poletje 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,90 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.