»Zelo hudo nam je bilo, ko smo severno od našega taborišča s hriba, kjer so podirali cerkev, nosile po hribu navzdol po tri opeke v taborišče. Cerkev je morala biti čudo baroka, kajti po tleh je bilo ogromno pozlačenih baročnih zavihkov z oltarjev, ki smo si jih skrivoma nosile v dolino. Najbolj pretresljivo nam je bilo, ko je naš zelo grd oduren miličnik zadnji dan teh pohodov z vrha hriba zavihtel mali cerkveni zvon in ko se je trkljal po hribu navzdol, je vsakokrat zadonel jokajoč zven bronastega zvona. Bile smo zelo presunjene, kajti miličnik se je zvito smejal vsemu temu in zdelo se mi je, da gledam samega vraga. Ne vem, od koga so imeli ti ljudje ta navodila, da so napravili toliko škode naši kulturni dediščini.«

V treh mesecih delovanja taborišča so bile žene in dekleta izpostavljene najhujšim oblikam trpinčenja, primerljive izkušnjam iz nacističnih koncentracijskih taborišč.

Navedek je le drobec – a zelo poveden drobec – iz pričevanj, ki odstirajo strašljiv vpogled v delovanje koncentracijskega taborišča za prisilno delo v opuščeni kočevarski vasi Ferdreng (danes Podlesje) v bližini Rajndola na Kočevskem. V to taborišče so komunistični oblastniki brez rednih sodnih postopkov, večinoma le z montiranimi upravnimi odločbami zoper javni red in mir, poleti 1949 poslali okoli 800 žensk (med njimi je bilo tudi okoli 40 redovnic). V treh mesecih delovanja taborišča (od julija do konca oktobra) so bile žene in dekleta izpostavljene najhujšim oblikam trpinčenja, primerljive izkušnjam iz nacističnih koncentracijskih taborišč (primerjavo so vzpostavile same taboriščnice; nekatere med njimi so bile namreč prej internirane v Nemčijo in so govorile, da takšnega taborišča ni bilo niti v Dachau niti drugo pod Hitlerjevo oblastjo).

Spominski ferdrenški križ. FOTO: Bogomir Štefanič

V času, ko smo bistveno bolj kot nekoč občutljivi na enakopravnost spolov, je še toliko bolj pomembno, da ne izgubimo izpred oči dejstva, da je bila povojna revolucionarna oblast na prav poseben način »emancipacijska«: v primerjavi s prejšnjo jugoslovansko kraljevino je bila prav do žensk brezobzirno brutalna. To dejstvo pogosto spregledamo, zato nanj opozarjamo z besedami, ki jih je prodorna raziskovalka (tudi te) temne strani slovenskega polpreteklega meseca Alenka Puhar izrekla v intervjuju za revijo Outsider: 

Povojna represija je bila pošastna. Zgodovina ni preprosta in enoznačna. Definitivno pa preživeti politični sistemi 20. stoletja niso vzor, kamor bi si želeli obračati in vračati.

»Dejstvo pa je, da je bilo prvih dvajset let po vojni za ženske katastrofalnih. Kar četrtina med političnimi zaporniki je bila žensk, v zaporih ali pa v delovnih taboriščih, na katera niso bile niti obsojene. Večina deliktov je bila izmišljenih oziroma definiranih kot mnenje komunistične partije kot odpor proti njim. Največkrat so bili očitki iz trte zviti. Šlo je za osebe, kritične do razmer v družbi. Ki so govorile, da se ljudem slabo godi, da ne morejo živet, da bežijo. Stvari, ki so bile samo v najbolj paranoični interpretaciji lahko kaznive, so zadoščale za zapor. Zelo veliko primerov je bilo spolnega izsiljevanja. Mladi, gajstni mulci, ki so bili v Udbi ali Ozni, ali so tam koga poznali, so prijavili žensko, ki jih je zavrnila, zapustila, se jim posmehovala. Tega je bilo zelo veliko, je pa neraziskano. Povojna represija je bila pošastna. Zgodovina ni preprosta in enoznačna. Definitivno pa preživeti politični sistemi 20. stoletja niso vzor, kamor bi si želeli obračati in vračati. In tistim, ki trdijo, da je bil socializem do žensk boljši kot kapitalizem, bi pač rekla, da pozabljajo na pomen osebne svobode.«

Res je, živimo v času načrtno gojene pozabe, zato so še toliko pomembnejši dogodki, ki plavajo proti temu »amnezijskemu« toku. Eden osrednjih spominskih dogodkov, ki v ospredje postavlja prav strahotno trpljenje žensk v prvi povojni totalitarni petletki, je slovesnost na kraju nekdanjega ženskega koncentracijskega taborišča v Ferdrengu.

Tudi letos – že triintridesetič po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije – druga septembrska nedelja (10. septembra) vabi vse ljudi, ki gojijo kulturo spominjanja, k slovesnosti na kraju, kjer je nekoč v Ferdrengu stala cerkev sv. Janeza Krstnika. Slovesnost se bo začela z mašo ob 11. uri, sledil bo kulturni program, v katerem bo osrednji govornik dr. Janez Juhant. V primeru dežja bo slovesnost v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Mozlju.