Kako je biti prostovoljec na Svetovnem dnevu mladih in hkrati gostiti slovenske romarje v svoji hiši?

Imamo veliko stvari za opraviti, kar včasih naredi situacijo malo zapleteno, saj se moramo potruditi, da se udeleženci počutijo kot doma in da vedo, da smo tam zanje. S puncami smo bili ves čas bivanja dosegljivi prek WhatsAppa, kjer smo si sprotno poročali. Najtežja stvar je bila organizacija v cerkvi, kjer veliko stvari postorimo ravno prostovoljci. Bili smo odsotni od jutra do večera. S puncami smo samo zajtrkovali, večerjali in se pozno v noč pogovarjali. Ampak ti trenutki so bili nepozabni.

V naši majhni in stari župniji je pomagalo veliko ljudi, za kar smo izjemno hvaležni, saj nekateri od nas nimamo veliko organizacijskih veščin, vendar smo si prav tako želeli sodelovati pri pripravi zajtrkov, čiščenju in organizaciji.

Kako je potekal vaš dan kot prostovoljcev in kaj so bile vaše naloge?

Naš dan se je začel že ob 6. uri zjutraj, ko smo odšli v cerkev in pripravili 300 zajtrkov za romarje. Nato smo prevzeli škofe za kateheze, ki smo jih imeli v naši župniji. Od doma smo odhajali okoli 7.40 in škofe odložili pri župniji za kateheze, nato smo jih znova odpeljali v hotel. Popoldne je bil edini čas, ko smo lahko uživali v vseh aktivnostih Svetovnega dneva mladih. Za nas Portugalce je to težko, saj smo morali prilagoditi svoj urnik, da smo videli, kdaj se lahko pridružimo nekaterim aktivnostim, namenjenim mladim. Kosilo in večerja sta bila urejena, saj smo imeli prostovoljci in romarji svoje bone, ki smo jih lahko koristili v lokalnih restavracijah. Zgodilo se je tudi, da smo dolgo v noč ostali v župnišču ali v športni dvorani in nadzorovali in pazili na romarje.

S puncami smo samo zajtrkovali, večerjali in se pozno v noč pogovarjali. Ampak ti trenutki so bili nepozabni.

Kako ste se v župniji organizirali za vse te naloge? 

Organizacija je bila ključna. Pri tem nam je bila v veliko pomoč Madalena, predstavnica organizacijskega odbora. Razdeljeni smo bili v tri skupine, vsaka s svojo vodjo. V naši majhni in stari župniji je pomagalo veliko ljudi, za kar smo izjemno hvaležni, saj nekateri od nas nimamo veliko organizacijskih veščin, vendar smo si prav tako želeli sodelovati pri pripravi zajtrkov, čiščenju in organizaciji.