Televizijski program je ob minulem dnevu reformacije, kot običajno, postregel s filmi, ki misli usmerjajo na dogajanje pred petstotimi leti. Junak enega je bil švicarski reformator Huldyich Zwingli, drugega o Primožu Trubarju sem videl že vsaj desetkrat. Sčasoma sem prepoznal tisto njegovo potezo, ki jo bo pravi filmoljubec skoraj gotovo razglasil za pomanjkljivost. Film z obetavnim naslovom Heretik svojim likom namreč ne dovoli zares zaživeti. Ves čas ostajajo zlasti nepremakljivi predstavniki različnih idej in pogledov, ne pravi ljudje iz mesa in krvi. Tako sploh ni presenetljivo, da poučno naravo izdelka še najbolj moti upodobitev mlačnega in uživaškega ljubljanskega škofa Petra Seebacha. Njegovo mlaskanje, ko se masti z ostrigami, si človek nazadnje zapomni bolj od pridig Trubarja in njegovega povsem enodimenzionalno predstavljenega frančiškanskega nasprotnika. To seveda ne pomeni, da si Heretika še vedno ne ogledam vsakič, ko je na sporedu. Ustvarjal...