Občudujem otroke, kako znajo »fehtati«. Nekaj si zapičijo v glavo in za to prosijo. Vztrajno. Dokler ne privolimo.

Želim si, da bi več te njihove vztrajnosti imeli tudi mi, ko se obračamo na Boga. In sploh, da bi se obračali Nanj! Tolikokrat se mi zgodi, da v sebi meljem in premetavam, preračunavam, si izmišljam tisoč in en scenarij … in šele ko sem povsem izčrpana, se obrnem na Boga in rečem: »Veš kaj, ne morem več. Vse ti izročam. Prosim, pomagaj.« In Bog, ki je Gospod (in pravi gospodje se ne vsiljujejo), končno dobi priložnost v mojem življenju! Slednje pa dobi čisto nove dimenzije in povsem nepričakovane rešitve! Kaj, ko bi ga povabila v svoje razmišljanje že na začetku, pomislim. Zakaj ga prosim šele na kolenih?

Veliki kraji milosti

Kaj ima to z romanji, me boste vprašali. Vse! Romarski kraji so namreč veliki kraji milosti, velikanski vodnjaki žive vode. Bog, dobri Očka, nas nestrpno pričakuje, da bi uslišal naše prošnje. Če bomo le prišli k nje...