Prav to sporočilo o zavestni nevednosti, ki pa se sesuva v prazen nič, je bilo eno uvodnih sporočil predstavitev poročila, ki ga je 16. maja (torej dan pred lani ukinjenim dnevom spomina na žrtve komunizma) spremljala polna Galerija Družina na Krekovem trgu v Ljubljani. Urednik poročila z naslovom 3.450 umorjenih – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico, tudi predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman je namreč uvodoma predstavil likovni okvir monografije: na eni strani ga zaznamuje barviti šopek rož na naslovnici, delo slikarja Črtomirja Freliha – tudi kot rože na grobu zamolčanih mrtvih – na drugi strani za Freliha značilna karikatura dveh lisic v dialogu ob pogledu na Jamo pod Macesnovo gorico: ena sprašuje, ali je treba, če se dejstva spremenijo, spremeniti tudi mnenje; druga odgovarja, da si to lahko privošči znanost, ne pa tudi vera. Kritična ost je tu naperjena zoper »vero« dela slovenske javnosti in tudi zgodovinopisne stroke, da če se delajo, da nečesa ni, tega tudi dejansko ni. A to je, kot že zapisano, »vera«, ki se ob dejstvih, ki jih prinaša (tudi) šesto poročilo komisije za prikrita grobišča izkaže za popolnoma prazno.

Evropski odmev slovenskega dogajanja

Katera dejstva torej prinaša monografija? Navedimo v tem poročilu le nekatera, ki so prišla do izraza tudi na tiskovni konferenci ob predstavitvi.

Ena od zgodb, ki jih prinaša monografija, je zgodba o vstopu slovenskega mučnega srečevanja z lastno preteklostjo v evropski prostor. To je predvsem zgodba, ki jo je bistveno oblikoval zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Urednik dr. Dežman je, da bi čim bolj celovito predstavil to dogajanje, v monografijo med drugim umestil pogovor, ki smo ga v Družini objavili z dr. Ferencem v začetku letošnjega leta, ko je bilo jasno, da bo pristojna komisija Evropskega parlamenta obravnavala njegovo peticijo, s katero je evropsko javnost obvestil o poniglavem ravnanju slovenske izvršne oblasti ob lani ukinjenem dnevu spomina na žrtve komunizma in še drugih pojavih, ki kažejo v oživljanje nekdanjih totalitarnih tendenc. Objavljeni so še drugi dokumenti tega pomembnega koraka v mednarodni prostor, ki je jasen v presoji, kdo je v Sloveniji v odnosu do mrtvih normalen, kdo pa sodi na smetišče zgodovine.

Poročilo z naslovom 3.450 umorjenih – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico lahko prelistate in naročite TUKAJ.

Dvajset let pozneje

Dr. Ferenc je tudi sicer ena ključnih osebnosti pri odkrivanju skrivnosti Jame pod Macesnovo gorico. V sodelovanju s kriminalistom Pavlom Jamnikom, voditeljem kriminalistične akcije Sprava, je pred natančno 20 leti dokazal, da je kraj umora slovenskih vojnih ujetnikov v Kočevskem rogu to kraško brezno in ne tisto pod Krenom, kjer je bila leta 1990 na napačnem mestu pogrebna maša za pobite slovenske domobrance.

Dr. Ferenc je na predstavitvi šestega poročila komisije za prikrita grobišča tudi sam podrobneje pojasnil okoliščine dogajanje pred 20 leti. Dobil je namreč informacije, da nekateri kopljejo okoli grobišča pod Macesnovo gorico, zato so morali poseči v to dogajanje. Že prvi pregled z detektorjem je pokazal na najdbe predmetov, zato se je kmalu tja vrnil s skupino absolventov s svojega oddelka za zgodovino – v svojevrstni »gverilski akciji« so prekopali kotanjo v bližini brezna, na preprostih sitih presejali desetcentimetrsko plast zemlje in našli številne predmete (križce, brezjanske svetinjice), ki so potrjevali: to je mesto slovenske množične smrti. Dva tedna pozneje je šel s študenti četrtega letnika zgodovine s podobno nalogo h grobišču pod Krenom – tam najdeni predmeti so bili hrvaškega, srbskega, nemškega … izvora.

Te in še nekatere druge raziskave so bile leta pozneje v temelju velikega projekta komisije za grobišča, da izvede izkop Jame pod Macesnovo gorico. Nekaj, kar se je morda zdelo komaj zamisljivo, kaj šele uresničljivo, je slednjič postalo resničnost: jeseni 2022 so pred nas stopili ostanki 3.450 žrtev, ki nas, kot je dejal dr. Ferenc, kot Slovence, kot nacionalno skupnost postavljajo pred novo dilemo: ali bomo tako kot v primeru žrtev iz Hude jame leta dolgo čakali, da jih bomo pokopali (žrtve iz Hude jame so začasno pokopno mesto našle na mariborski Dobravi), ali pa bodo ljubljanske mestne oblasti le izkazale pripravljenost, nacionalna izvršna oblast pa prepričljivost, da bodo ti ljudje, katerih posmrtni ostanki so zdaj začasno shranjeni v garaži kočevske komunale, dobili dokončen mir in pokoj na osrednjem pokopališču v prestolnici.

Znanstvena prepričljivost

Zgodbo o tem, kdo so bile žrtve iz Jame pod Macesnovo gorico, pa znanstveno prepričljivo pripoveduje mladi rod raziskovalcev, ki je izvedel zahtevno arheološko raziskavo. V dveh korakih (leta 2019 pri odstranjevanju prve plasti tisoč kubičnih metrov naminiranega skalovja do najdbe prvih posmrtnih ostankov in nato od maja do oktobra 2022 pri izkopu nadaljnjih 2000 kubičnih metrov materiala in vseh posmrtnih ostankov žrtev) jo je vodil arheolog dr. Luka Rozman.

Avtor enega osrednjih poglavij monografije o Macesnovi gorici je z besedo in projekcijo fotografij predstavil zahtevno in tudi nevarno delo. Enega največjih problemov so predstavljala neeksplodirana ubojna sredstva; našli so jih preko 300, zaradi tega so jih devetkrat obiskali pripadniki državne enote za varovanje pred temi sredstvi, da so jih prevzeli in v bližini uničili.

Izkopavanja pa so postopoma odkrivala razsežnost roškega zločina. Med drugim ga ponazarja osemmetrski stožec (zaradi sočasnega in kasnejšega miniranja) do neprepoznavnosti izmaličenih posmrtnih ostankov. Nekatere žrtve pa so preživele padec v jamo, se zatekle v stranske rove in dvorane in tam umrle.

Kaj pripovedujejo žrtve in njihovi predmeti?

Kdo so bili, kaj so s seboj nesli v smrt? O tem pripovedujeta antropološka analiza (opravila jo je in za monografijo dokumentirala dr. Petra Leban Seljak) in analiza najdenih predmetov, ki jo je opravil arheolog dr. Uroš Košir. Slednji je na tiskovni konferenci predstavil izsledke obeh analiz. Nanizajmo le nekaj podatkov iz njih.

Za določanje števila žrtev, njihovega spola in starostne strukture so bile izločene stegnenice, kolčnice, podlahtnice, ključnice in skočnice; pomembne so še posebej desne stegnenice, ki jih hranijo v depoju v Škofji Loki za morebitno prihodnjo DNK analizo. Analiza stegnenic je pokazala, da je minimalno število žrtve 3.403, ob upoštevanju uničenih kosti pa je bil določeno število 3.450 (a ne več kot 3.500). Žrtve so moški, prisotnosti posameznih žensk pa ni bilo mogoče popolnoma izključiti (to nakazuje tudi najdba nekaterih predmetov). Starostna struktura pokaže, da ni bilo mlajših od 15 let; polovica žrtev je starejša od 23 let, četrtina mlajša od te starosti, četrtini žrtev pa ni bilo mogoče določiti starosti. Poškodbe pokažejo predvsem na vstopne strelne rane na lobanjah, večinoma na zatilnici. Med žrtvami so bili tudi ranjenci (denimo z amputiranimi udi).

Kaj pokaže analiza predmetov? Najdenih jih je bilo 10.284. Največ je bilo najrazličnejših gumbov (okoli 3.100), več kot tisoč tulcev nabojev, žice, jermeni, sponke, krogle … Najdenih je bilo nekaj več kot 200 čevljev ali njihovih delov; posebej jih omenjamo zato, ker so en čevelj našli zataknjen med kapnike – očitno je bil tam zato, da bi tisti, ki so preživeli padec v brezno, v njem nabrali vsaj nekaj vode za (kratko) preživetje …

Med osebnimi predmeti so našli zobne ščetke, glavnike, ogledalca in predvsem veliko nabožnih predmetov, med katerimi prevladujejo slovenske svetinjice. Našli so tudi fragmente Slovenskega poročevalca z dne 13. maja 1945 (nov dokaz o času pobijanja vojnih ujetnikov po koncu vojne) in slovenskega molitvenika.

Ali bi najdeni predmeti lahko prispevali k identifikaciji žrtev? Dr. Košir je omenil dva taka primera, predmeta, ki sta zelo verjetno pripadala Zvonimirju Šegi iz Goriče vasi (rojen leta 1925) in Dominiku Lavriču iz Šmihela pri Žužemberku (rojen leta 1926).

Kaj se dogaja z najdenimi predmeti?

Morda se kdo sprašuje, kaj se pozneje dogaja s predmeti, najdenimi pri raziskavah prikritih morišč in grobišč? Prva predmete s teh lokacij so, kot je pojasnila skrbnica zbirke zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar, v tedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije prevzeli že leta 2004, v obdobju 2005–2010 so prevzeli 3.000 predmetov iz 33 grobišč, kasneje še iz več lokacij (leta 2022 denimo iz več kot 30 novih), tako da ima danes zbirka že več kot 12.000 predmetov. Nekateri so na ogled na stalni muzejski razstavi Slovenci v 20. stoletju, nekatere izposojajo drugim ustanovam, tudi tujim. Ženski čeveljček iz Hude jame je denimo med predmeti groze v Muzeju evropske zgodovine v Bruslju.

Eno izmed poglavij šestega poročila komisije za prikrita grobišča je namenjeno raziskovanju slovenskih jam pod vidikom povojnih pobojev. Dosedanje izsledke raziskovanja je predstavil dr. Jure Tičar. Navedimo le en podatek: od registriranih okoli 15.000 jam jih je za več kot 200 navedenih podatek, da so v njih posmrtni ostanki. Ta podatek je verjetno še višji, saj je veliko jam onesnaženih – nekatere so bile celo namenoma, da so s smetmi prekrili posmrtne ostanke.

Vračanje osebe in groba

Raziskovalci prikritih grobišč se pogosto srečujejo z očitkom o »premetavanju kosti«. Resnični pomen nenadomestljivega dela komisije za prikrita grobišča pa je prav nasproten – gre za vračanje ljudi v osebni, družinski, javni spomin.

To sta na predstavitvi poročilu 3.450 umorjenih – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico nazorno pokazali dve zgodbi. Prvo je v temeljnih obrisih povedal (podrobno pa je v prispevku Razvozlana skrivnost pokopa za zidom pokopališča v Šentvidu zapisana v monografiji) mag. Ivo Branimir Piry. Svoj nastop je začel z besedami: »Sem predstavnik srečnega konca vseh del, ki ji komisija /za prikrita grobišča/ opravlja vsa leta – neizmerno sem hvaležen vsem, da mi je bila po 80 letih naklonjena milost, da sem odkril grob pokojnega strica …«

Gre za zgodbo strica po mamini strani. Bil je domobranec, tik pred koncem vojne je dezertiral, po koncu vojne (11. maja 1945) pa se je na prigovarjanje svojcev, ki so verjeli obljubam novih oblasti, javil – in za njim je izginila vsaka sled. Za njegove starše je bila to silna bolečina, prav tako za Ivovo mamo. Ta je po demokratizaciji in osamosvojitvi prišla do podatka, da je brat zakopan za zidom pokopališča v Šentvidu nad Ljubljano. Obisk te lokacije jima takrat ni ničesar pokazal, tako da je Ivo vse skupaj tako rekoč pozabil, dal na stran. Ob sprejemanju zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev leta 2015 je spet postal pozoren, spremljal je dogajanje in tako zasledil prispevek dr. Jožeta Dežmana, da je bilo v Šentvidu nad Ljubljano res prikrito grobišče, kjer je bilo poleg 55 Nemcev tudi šest Slovencev – ti so bili v Dežmanovem prispevku navedeni tudi poimensko in med njimi njegov stric.

Sprožil je postopke za izkop in pokazalo se je, da so tako rekoč vsi ljudje, s katerimi se je v tem postopku srečeval, pokazali veliko naklonjenost njegovim prizadevanjem, tudi če se niso z njim v vsem strinjali. V sklepnih dejanjih je celo vsakdo, ki ga je srečal in je moral dati neko soglasje ali nekaj storiti po uradni upravni dolžnosti, ob njegovi zgodbi pripomnil – tudi nam se je zgodilo nekaj podobnega … Nov dokaz, kako so bile in so še vedno te zgodbe skrite v narodu.

Prvi poskus ekshumacije junija lani ni bil uspešen, po zaslugi pristojnih (tudi arheologa dr. Uroša Koširja) pa so opravili izkop na še eni lokaciji – našli so posmrtne ostanke dveh umorjenih domobrancev. DNK analiza je potrdila, da gre za Ivovega strica Janeza Vrečka iz Ljubljane in Vinka Tavčarja iz Čabrač v Poljanski dolini. Oba sta do danes že pokopana v družinskih grobovih, družini, ki ju je povezalo prikrito grobišče, pa ostajata povezani tudi v prihodnje.

Zgodba o doživljanjih in hrepenenjih

Za sklep še ena osebna zgodba. Njen pripovedovalec je kriminalist Pavel Jamnik, ki je pri svojih raziskavah naletel na dnevnik srbskega vojaka; vrnjen je bil v Jugoslavijo, dnevnika se je znebil na Gorenjskem tik pred izročitvijo partizanom, končal je v Kočevskem rogu.

Jamnik je skozi ta dnevnik predstavil doživljanja in hrepenenja konkretnega človeka z imenom in priimkom. To je namreč najboljši odgovor na očitke, ki so jih (bili) pogosto deležni raziskovalci prikritih grobišč, češ da se gredo neko »premetavanje kosti«. Ne, »izkopavamo ostanke ljudi, od katerih je imel vsak svojo življenjsko zgodbo,« odgovarja Pavel Jamnik; govorimo namreč »o ljudeh, ki so popolnoma enaki kot smo mi – razlika med njimi in nami je samo v času, ki je minil med enimi in drugimi, pa v prepričanju, ki so ga imeli. Ampak zaradi prepričanja, vere v nekaj, zaradi želje po nečem drugem, kot jih imamo mi ali so jih imeli njihovi sodobniki, ki so bili njegovi nasprotniki, si ljudje ne zaslužijo umreti na tak način,« je bil jasen (zdaj že upokojeni kriminalist) Jamnik.

Hvaležnost

In zgodba v zgodbi: ob neuspešnem iskanju sorodnikov pisca dnevnika v Srbiji je bil vzpostavljen stik s sinom enega od srbskih vojakov, ki je tik pred koncem vojne (naravne smrti) umrl v Postojni in bil tam pokopan. Ko je izvedel za ta podatek, je Jamniku sporočil: »V srednji šolo so nas peljali gledat Postojnsko jamo; sanjalo se mi ni, da sem prišel v kraj, kjer je pokopan moj oče.« Neizmerno je bil hvaležen za ta podatek.

Če sklenemo: takšno hvaležnost smo dolžni vsem prizadevanjem vladne komisije za prikrita grobišča pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana – tudi za šesto poročilo komisije, ki zdaj v knjižnem programu založbe Družina vstopa v javni prostor.