Dragi prijatelji,

Leto gre h koncu: Posebej en dogodek je polepšal življenje naših ljudi in vsa prizadevanja ljudi Akamasoe ter nam pomagal, da smo malo pozabili na težke trenutke, ki so nas spremljali skozi leto. Težko je opisati, kako smo to doživeli. Prijatelji z vseh koncev sveta so prišli, da so se z nami poveselili ob enkratnem prazniku, ki je bil izrednega pomena. Z veliko zavzetostjo so ga pripravljali odgovorni iz našega združenja in je potem tudi lepo stekal.

25-letnico Akamasoe smo jo obhajali v nedeljo, 19. oktobra 2014. Praznik je pustil nepozaben vtis pri vseh, ki so ga doživeli. Bilo je veliko veselja, množična udeležba. Med nami je bila velika solidarnost in ponos, da smo v četrt stoletja uresničili čudovito avanturo, velik izziv boja proti revščini, česar prej skoraj nihče ni pričakoval. A pri Bogu je vse mogoče. Gospod je bil z nami.

Med povabljenimi gosti je bil predsednik države Hery Rajaomarimampianina in njegova soproga, osem ministrov in več svetovalcev. Predsednik je hotel povedati, da je Akamasoa res pomembno združenje za blagor tolikih ubogih, posebej za 12 tisoč otrok, ki hodijo v šolo. Ob koncu maše je takole nagovoril vse navzoče: »Hotel sem priti k vam, da vas opogumim. Dejansko pa ste mi pri maši vi dali poguma, da podvojim moči za skrb za 22 milijonov Malgašev in jim pomagam, da pridejo iz bede in revščine.«

V popoldanskem programu je nastopilo štiri tisoč učencev in tisoč delavcev (mož, žena) Akamasoe. Z ritmičnimi plesi in pesmijo so pokazali veliko bogastva, ki ga nosijo v sebi. Na tribunah so bili popoldne navzoči gostje, ki že vrsto let podpirajo naše delo: nadškof Antananariva, mons. Odon Marie Arsčne Razanakolona, apostolski nuncij na Madagaskarju, mons. Eugčne-Martin Nogent, in župan malgaškega glavnega mesta. Ta dan bo zapisan v analih Akamasoe z zlatimi črkami. Še dolgo bo odmeval v srcih otrok in odraslih. Ljudje potrebujejo tudi takšne dogodke. Ta obletnica je prav gotovo vredna spomina. Ob tem pa ne smemo pozabiti problemov, s katerimi smo se srečevali vsa ta leta.

Socialne stiske ljudi so bile tudi v letu 2014 zelo velike. Narod še ni doživel sprememb, ki jih je pričakoval. Nova vlada v tem letu ni prejela pomoči, ki jo je mednarodna skupnost obljubila, zato jim ni uspelo, da bi se dramatični vsakdanjik ljudi obrnil na bolje. Tako je upanje prestavljeno na prihodnje leto. Toda če se ne bi nič spremenilo, potem ne bi bilo več opravičila. Ekonomski napredek je nujen, če hočemo, da ne pride do nemirov. Ljudje so namreč že zelo utrujeni in izčrpani od čakanja na socialno pravičnost, ki jo odgovorni znova in znova obljubljajo. Na novo izvoljeni predsednik in vlada se morata zavedati, da ni večje časti kot služenje svojemu narodu in mu pripraviti boljši jutri. Mali človek namreč nestrpno čaka, da bi bilo enkrat konec korupcije, nereda, egoizma, brezbrižnosti, posebej pri tistih, ki so na odgovornih mestih. Velik problem je nezaposlenost mladih in prav tako starejših, ki so prepuščeni samim sebi, brez vsake socialne oskrbe. Število kraj še narašča. Pozitivno znamenje je, da se je več kot štiri tisoč banditov odločilo za pot »spreobrnjenja«.

Zadnje čase je spet razsajala kuga. Umrlo je že 47 ljudi, pri 152 pa sumijo to bolezen, vse to predvsem zaradi pomanjkanja higiene. Odpadki, smeti so raztresene vsepovsod, odgovorni so brezbrižni. Človek se sprašuje, kdo bo čistil in pospravljal odpadke. Vse to pove, da je veliko praznih obljub in neučinkovitosti. Pri odgovornih v deželi še ni videti politične volje, da bi se spremenila miselnost in da bi šli brez omahovanja v boj proti zlu, ki paralizira socialno življenje ljudi in resničen napredek dežele.


Foto: splet

Mi nadaljujemo z delom. Kljub težkim razmeram smo v letu 2014 uresničili številne projekte v blagor najbolj ubogih. Tako smo zgradili šolo z 10 učilnicami, potem dvorano za 3000 oseb, ki je namenjena tudi kulturnim prireditvam. Zgradili smo 95 stanovanj za uboge družine, popravili 140 hiš, kanalizacijo, pločnike, asfaltirali ceste, tlakovali ulice po vaseh in s tem onemogočili erozijo zemlje s hribov. Narejeno je bilo 140 šolskih klopi, prepleskane so bile tri bolnišnice. V Antolojanaharyju je bilo posajenih 15 tisoč mladih dreves.

V sprejemni center smo sprejeli 37 tisoč ljudi in jim pomagali. V zdravstvenih centrih je bilo opravljenih 38 tisoč konzultacij. 1.820.000 obrokov hrane je bilo razdeljenih sedem tisoč otrokom. Kupiti je bilo treba 455 ton riža in 100 ton zelenjave. Ostarelim ljudem smo razdelili 65 ton riža. Okrog tri tisoč ljudi je imelo delo vse leto in si tako zaslužilo najnujnejše za vsakdanje življenje.

Naši načrti za leto 2015

- Izgradnja 80 novih stanovanj; napeljava vodovoda v tri vasi, izgradnja deset novih učilnic.

- Napeljava elektrike v tri vasi; ograja okrog višje šole v Tolotri; razširitev sprejemnega centra v Mangarivotri, obnova centra v Mahatazani; povečati je treba igrišče za košarko v mestu Akamasoa.

- Tlakovanje ceste in asfaltiranje prostora pred vasjo Ambaniala.

- Popraviti bo treba 100 stanovanj v vaseh Akamasoe. Nadaljevali bomo s pogozdovanjem v Safati, Antolojanaharyju in Manantenasoi. Asfaltirati želimo dve košarkarski igrišči v Bemasoandru, zgraditi želimo majhno tržnico v Safati; prav tako pisarno za ravnatelja in sobo za profesorje v liceju. Obnoviti je treba center v Vangaindranu, potem narediti novo kuhinjo in sprejemni center in sto stranišč v Mangarivotri.

- Kupiti je treba 500 novih šolskih klopi, dve novi garderobi in narediti dvorano za srečanja ter 10 novih kopalnic v športnem kompleksu Bemasoandro; urediti je treba pot do hiše sv. Pavla; zgraditi novo porodnišnico v Manantenasoi; obnoviti 12 šolskih stavb Akamasoe (jih prepleskati, zamenjati polomljena stekla in podobno); zgraditi več umivalnikov v Cité Akamasoa, Ataninarenini, Antolojanaharyju in v Bemasoandru.

Leto 2014 je bilo leto upanja. Na našem planetu bi bilo treba zmanjšati revščino vsaj za polovico. A je treba priznati, da od tega ni bilo uresničeno skoraj nič, posebej med najbolj ubogim prebivalstvom afriškega celine, ki je še vedno pozabljena in prepuščena sama sebi.

Še naprej živimo z revščino pred našim pragom. Revščina je postala kronična bolezen, a nekateri v svetu zanikajo obsežnost tega problema ter pišejo napačna poročila. Kako naj sicer razložimo njihovo pomanjkanje volje, da bi čim prej našli prave rešitve? Kako izkoreniniti revščino, v kateri živi 800 milijonov naših bratov in sester?!

Medtem ko se ljudje v Afriki trudijo preživeti v nemogočih življenjskih razmerah, bogate dežele in multinacionalke še naprej ponujajo dobrine, ki uspavajo množice in iz njih delajo potrošnike in ujetnike lahkoživega življenja. Ti, ki načrtujejo napredek le za del človeštva, črpajo iz rezerv naše zemlje, in to brez kakršnega koli očitka vesti, kot da bi lahko zamenjali ta planet po mili volji.

Na žalost ljudje radi verjamejo, da je motor napredka dobiček, denar, monopoli nad bogastvom, ki daje potem moč nekaterim deželam in tistim, ki hrepenijo po oblasti, časti, prestižu; nimajo pa nobenega smisla za skupno dobro in ne čutijo odgovornosti za prihodnje rodove. To je bil projekt ZN (Združeni narodi) ob koncu tisočletja. Zato je sedaj čas, da ZN razmislijo, kako bi na novo porazdelili dobrine, in to kolikor mogoče enakomerno in pravično, v blagor vseh ljudi naše zemlje. Papež Frančišek nas stalno opozarja na te preproste resnice, ki pa so za nekatere pogosto težko sprejemljive.

V Akamsoi smo vseh 25 let živeli v duhu solidarnosti in bratstva v službi ubogih. To mu daje voljo po napredku, in to tako, da bi bili tudi ubogi sami graditelji svoje zgodovine.

V vaseh Akamasoe lahko opazimo veselje, spoštovanje, ki ju sicer bolj redko vidimo v velikih mestih. To nas seveda ne sme uspavati. Zavedamo se namreč, da je vse, kar je bilo narejeno, še zelo krhko. Zato moramo z vsemi močmi braniti vse pozitivno, kar je bilo narejeno do sedaj. Moramo biti budni in stati na trdnih tleh. Dobili smo že več bitk proti revščini, vojne pa še nismo dobili. Zato bi bilo smešno, če bi živeli na lovorikah majhnih zmag. Ne smemo dopustiti, da bi šlo naprej po »starih kolesnicah«.

Ob vašem prijateljstvu in sodelovanju pri delu Akamasoe v blagor nemočnih smo odločeni, da nadaljujemo boj proti revščini tudi v letu 2015. Tako bomo vlili novega upanja in novih moči našim mladim, ki so najbolj ranljivi in pogosto zbegani ob slabem zgledu vrhov državnih ustanov in združb. Dodatno zmedo povzročajo še skušnjave nerealnih podob lahkotnega življenja na TV, ki prihajajo iz bogatih dežel. Te in revne dežele bi se morale skupaj boriti, da bi dajale smisel življenju in upanje mladim ter jih spodbujale za boj proti skušnjavam razuzdanosti in le navideznega življenja.

Borba za človeško dostojanstvo se nikdar ne preneha. Vsaka generacija se mora boriti, da preživi in da najde smisel življenja ter da je pripravljena delati za skupno dobro, za dobro vseh.

V Akamasoi se srečujemo z veliko odgovornostjo, kako vzgajati dvanajst tisoč otrok in mladih, ki so bili iztrgani iz ulice, da sedaj najdejo pravo pot, da se čutijo odgovornosti in solidarnosti.

Hvala vam, dragi prijatelji, za vse, kar ste storili. Vabim vas, da nam stojite še naprej ob strani in nam pomagate s spoštovanjem, nevsiljivo in z ljubeznijo, kot ste to delali do sedaj. Skupaj z vami bomo nadaljevali z delom in uresničevali načrte, ki smo si jih naložili. Tako bodo sanje o pravici, bratski delitvi in pravičnem, trajnem napredku postale resničnost za tiste najbolj uboge, ki morajo živeti z nekaj centi evra na dan. Po vaši dobroti je Akamasoa oaza upanja za tisoče otrok in za njihove družine. Nič ni nemogoče za tega, ki ljubi, ki veruje v človeka in v svojega Stvarnika.

Vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 2015 vam želi in vas lepo pozdravlja

Pedro Opeka