Gostje omizja so bili politolog dr. Igor Lukšič, novinar Peter Merše, nekdanji predsednik Programskega sveta RTV Slovenija Peter Gregorčič in nova direktorica TV Slovenija Ksenija Horvat. Prav udeležba slednje je pričakovano velik del razprave usmerjala k vprašanju, kakšen je oz. bi moral biti položaj javne radiotelevizije v slovenski medijski krajini.

Dr. Ignacija Fridl Jarc. FOTO: Tatjana Splichal

Kje mediji naredijo piko?

A začnimo to poročilo z uvodnimi besedami soprirediteljic. V imenu Slovenske matice je zbrane nagovorila urednica-tajnica dr. Ignacija Fridl Jarc. Opozorila je, da je že od Platonovih časov eno ključnih spoznanj, kako zelo pomembno je govoriti, iskati in sporočati resnico; kako zelo pomembno je torej stopati na pot iskanja resnice. Danes je to vprašanje tesno povezano prav z vlogo mediji, saj so mediji tisti, ki intenzivno in pomembno oblikujejo javno mnenje, pa tudi kulturo neke družbe. In tu se dogajajo številni zdrsi. Ponazorila jih je s svojo osebno izkušnjo iz časa, ko je bila v času prejšnje vlade državna sekretarka na ministrstvu za kulturo. Nekoč je izrekla stavek: »Sredstva za kulturo se bodo krčila tam, kjer programi ne bodo izvedeni niti digitalno.« Pa so mediji poročali: »Sredstva za kulturo se bodo krčila.« Na tem mestu so postavili piko, konec stavka je bil odrezan in seveda se je zgodil enotedenski pogrom nad prirejeno izjavo.

Vlasta Doležal Rus. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi predsednica pobude Prebudimo Slovenijo Vlasta Doležal Rus je v pozdravnem nagovoru opozorila na moč (medijske) besede: beseda je namreč tudi v sodobni vizualni kulturi še vedno tista, ki »prinaša resnico ali laž, ki poboža ali rani«. Problem sedanjosti pa je v tem, da so številne besede danes »izgubile svoj prvotni pomen, spremenile so celo izvorno vsebino in se od nje oddaljili, zato se z njimi tako lahko manipulira«. Prav zaradi takega sprevračanja pomenov besed in pojavov v slovenski družbi se iniciativa Prebudimo Slovenijo trudi javnosti na posvetih pojasnjevati stvari, pomagati pri razločevanju zrnja od plev – tokrat medijskih.

Kako so torej na slovensko medijsko krajino pod moderatorskim vodstvom novinarja in urednika Radia Ognjišče Alena Salihovića pogledali gostje pogovornega omizja?

Dr. Igor Lukšič. FOTO: Tatjana Splichal

Politika mora imeti možnost, da pove, kakšno javno radiotelevizijo pričakuje, da se skozi takšno pregledno politično razpravo oblikuje soglasje o tem vprašanju.

Dr. Igor Lukšič: Vloga medijev je precenjena

Dr. Igor Lukšič je svoj nastop začel anekdotično, ko se je spomnil mladostniškega in nato študentskega »izzivanja« tedanje oblasti s prispevki v novomeški reviji Val in nato v ljubljanski študentki Tribuni, pri kateri so denimo na naslovnici objavili osmrtnico za SFR Jugoslavijo. Reakcije oblasti so bile dokaj ostre, a brez vidnejših posledic za akterje. Tudi s tem anekdotičnim uvodom je dr. Lukšič želel opozoriti, da se je takrat in se tudi danes vlogo medijev precenjuje, kar pa ne pomeni, da nimajo pomembne vloge, o kateri pa se je treba pogovarjati in dogovarjati – tudi s sodelovanjem politike. Po Lukšičevem prepričanju – ki je očitno namigovalo na mantro o »depolitizaciji« – ni dobro, da je strankarska politika iz razprave o medijih, zlasti o javni radioteleviziji, izključena. Politika mora imeti možnost, da pove, kakšno javno radiotelevizijo pričakuje, da se skozi takšno pregledno politično razpravo oblikuje soglasje o tem vprašanju in zavestno podpre ta javni medij, tudi finančno, kar je danes eden njegovih (naj)večjih problemov. Politika pa bi v tej razpravi morala uvideti, da (javni) mediji oz. vpliv nanje ne morejo in ne smejo biti nadomestek za vsebinsko delo: pogosto namreč v političnem prostoru vlada prepričanje, da so mediji nadomestek za praktično delovanje in da je preko njih po »hitrem postopku« mogoče uveljavljati svoj politični program, kar bi sicer morala biti domena kakovostnega in dolgoročnega političnega dela med ljudmi in z ljudmi.

Peter Merše. FOTO: Tatjana Splichal

Bistvenega pomena je tako pregledna različnost medijskega lastništva, ki naj zrcali različnost političnih prepričanj, svetovnih nazorov, ekonomskih usmeritev …

Peter Merše: Novinarstvo v neidealnem svetu

Če torej to lahko razumemo kot ideal političnega dela – kakšen bi bil ideal medijske krajine? Odgovor na to vprašanje je iskal novinar portala in tednika Domovina Peter Merše. Po njegovih besedah bi bil ideal tak, da bi v tej krajini imeli novinarje, ki bi poznali vse podatke in vso resnico, bili absolutno nepristranski in potem to resnico prenašali javnosti. A ker ne živimo v idealnem svetu, imamo novinarje, ki so omejeno informirani, ki so opredeljeni s svojimi svetovnonazorski prepričanji, omejeni z interesi medijskih lastnikov … V takih razmerah je ključni pojem »različnost«, ki lahko nato prispeva k čim bolj celoviti podobi stvarnosti. Bistvenega pomena je tako pregledna različnost medijskega lastništva, ki naj zrcali različnost političnih prepričanj, svetovnih nazorov, ekonomskih usmeritev … Pluralnost družbe mora odsevati tudi v medijski pluralnosti. Seveda pa mora vsako medijsko delo temeljiti na upoštevanju osnovnih novinarskih standardov, med katerimi je tudi ta, da za primerljive pojave uporabljamo primerljive vatle.

V tej paleti medijske različnosti pa mora imeti pomembno vlogo javni medij, ki ima še večjo odgovornost, še višje standarde pri vzpostavljanju skupnostnih temeljev družbe, kar bi omejilo proces stopnjujoče se družbene polarizacije. Toda ali RTV Slovenija zadovoljivo opravlja to vlogo? Meršetova presoja ne daje pozitivnega odgovora na to vprašanje, uporabil je celo besedo »enoumje« – npr. tudi v povezavi z delom sedanjega Sveta RTV Slovenija, ki do svojih odločitev prihaja soglasno brez vsakršnih trkov različnih stališč.

Merše je opozoril še na številne druge značilnosti slovenske medijske krajine: imamo enega lastnika, ki obvladuje več kot polovico radijskih postaj; imamo državo kot lastnico (preko podjetja v večinski državni lasti) enega največjih slovenskih spletnih portalov, kar se odraža pri uredniških zamenjavah ob oblastnih zamenjavah; imamo veliko večino medijev, ki predstavlja le en – pogojno rečeno levi – svetovni nazor. V poznejši razpravi je zato slovensko medijsko krajino ponazoril z nogometnim igriščem, ki izrazito visi na eno stran, zato je tekma na njem neenakopravna, rezultat popačen, od tega pa nima koristi nihče, niti tisti, ki navidez v tej tekmi zmagujejo, a to zato, ker so brez pravega medijskega nadzora.

Ob tej »nogometni« primeri pa velja opozoriti na beseda dr. Lukšiča, ki je v razpravi dejal, da bi na poročila zlasti na nacionalni radioteleviziji morali nehati gledati kot na nekakšno »nogometno tekmo«, za katero želimo, da imajo »naši« žogo čim več v posesti, da prevladujejo na igrišču in tudi pri rezultatu. Prav iz takega navijaškega razumevanja informativnega programa zlasti na nacionalni radioteleviziji izvira veliko nesporazumov, trkov in slabe volje.

Dr. Ksenija Horvat. FOTO: Tatjana Splichal

Direktorica TV Slovenija je opozorila zlasti na kadrovske težave: v zadnjih desetih letih je odšlo veliko kolegov, na kateri bi upravičeno lahko računala, pa niso odhajali (le) zaradi plač.

Dr. Ksenija Horvat: Za novo družbeno pogodbo o RTV Slovenija

Pričakovano se s temi očitki srečuje tudi nova (od oktobra) direktorica TV Slovenija Ksenija Horvat, ki se zaveda zelo velikih pričakovanj, kaj vse bi morala TV Slovenija narediti, saj javnost pričakuje resen, kredibilen medij, ki bo obveščal, izobraževal, zabaval – ki bo torej nudil vse tiste relevantne informacije, ki jih javni medij svojim gledalcem mora zagotavljati. RTV Slovenija v marsičem slabo izpolnjuje to svoje poslanstvo, razlogov pa je cela vrsta, ne le finance, ki se morda kdaj zdijo v ospredju. Direktorica TV Slovenija je opozorila zlasti na kadrovske težave: v zadnjih desetih letih je odšlo veliko kolegov, na katere bi upravičeno lahko računala, pa niso odhajali (le) zaradi plač, ki so na nacionalki po besedah Horvatove bistveno nižje kot na konkurenčnih medijih, temveč predvsem zaradi tega, ker so bile razmere za delo pretežke bistveno predolgo obdobje; medijsko hišo so si ves čas »podajale« leve, desne, srednje vlade in centri politične moči okoli njih; vedno so se potegovali za vpliv nad uredniško politiko, kar je bilo za številne novinarske profesionalce nevzdržno.

Čeprav je direktorica TV (pričakovano) kot najbolj problematično predstavljala obdobje zadnjih dveh let, ko se je po njenih besedah politični pritisk iz Programskega sveta RTV Slovenija neposredno prenašal na sodelavce v informativnem programu, je vendarle spomnila, da gre za krizo, ki ima, če si dovolimo ta izraz, daljšo brado. Zaradi vseh nakopičenih težav daljšega obdobja je zato Horvatova predlagala, da bi morali sprejeti neko novo družbeno pogodbo o tem, ali oziroma kakšno javno radiotelevizijo sploh hočemo, katere stvari naj pokriva, kako obsežna naj bo. Ob takem novem družbenega dogovoru bi hkrati morali zagotoviti, da je uredniška politika javnega medija samostojno vodena, nepristranska in profesionalna. Za mlado novinarsko generacijo pa je treba ustvariti urejene delovne pogoje, ki nudijo možnost profesionalnega razvoja in izobraževanja.

Dr. Peter Gregorčič. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Peter Gregorčič: Slišati preslišane

Preden predstavimo nekaj vsebinskih poudarkov nastopa dr. Petra Gregorčiča, nekdanjega predsednika Programskega sveta RTV Slovenija, velja spomniti, da je prav na dan okrogle mize pobude Prebudimo Slovenijo ustavno sodišče po daljšem času znova razpravljalo o Gregorčičevi pobudi za presojo ustavnosti sedaj veljavnega zakona o RTV Slovenija, po katerem je sam (brez pravnih možnosti za izpodbijanje) izgubil položaj predsednika programskega sveta, sedanja direktorica pa je dobila svoj položaj. Ali bo torej ustavno sodišče vendarle v doglednem času sprejelo vsebinsko odločitev o tej pomembni zadevi; kaj bo ta odločitev prinesla tudi za konkretne ljudi na konkretnih položajih?

Če to vprašanje ostaja brez oprijemljivega odgovora, pa je dr. Gregorčič ponudil vrsto stvarnih odgovorov na aktualne slovenske medijske dileme. Eno od pomembnih težav medijske krajine (značilna ni le za slovenske razmere) vidi v vedno bolj prevladujočem produktivnostnem načelu, po katerem je pomembna količina, ne pa vsebina. Danes uredniki tako rekoč nimajo (finančnih) možnosti, da bi novinarjem omogočili daljše raziskovalno delo, ki bi omogočala večjo nadzorstveno moč medijev nad takšnimi ali drugačnimi centri moči.

Dr. Gregorčič je odgovoril tudi na izhodiščno vprašanje okrogle mize, namreč: ali mediji usmerjajo, informirajo ali izobražujejo? Po njegovih besedah počnejo vse troje, kajti kdor informira, izobražuje, in kdor izobražuje, tudi usmerja. V tej povezavi je opozoril na ključno vlogo dveh družbenih podsistemov, medijskega in izobraževalnega: za oba sistema je pomembno, da omogočata pluralnost, raznolikost stališč. Iz različnih vidikov osvetljene stvari pripeljejo do boljših ugotovitev in tako do boljših rešitev za celotno družbo. Če pa je v teh podsistemih v enih rokah skoncentrirana prevelika moč, obstaja nevarnost enostranskosti in nevarnost zlorabe, kar ohromi družbeni »imunski sistem«.

Na položaj predsednika vlade je prišel človek z lastnostmi, ki jih javnost očitno ni opazila, ker v gospodarstvu ni bil podvržen takšnim medijskih reflektorjem, kot bi bil v političnem prostoru.

Tudi Gregorčič se je zato zavzel za pregledno in razpršeno medijsko lastništvo in hkrati opozoril, da problema medijske pristranskosti oz. enostranskosti ne smemo povezovati le s politiko, ki naj bi najbolj zlorabljala medije za svoje interese. Politika je po njegovih besedah vendarle tisti prostor moči, ki je najbolj pod javnih nadzorom, pod bistveno manjšim pa sta še dva sistemska centra: gospodarstvo in v zadnjem času vedno močnejša civilna družba. Kot ponazoritev je omenil sedanjega predsednika vlade: na ta položaj je prišel človek z lastnostmi, ki jih javnost očitno ni opazila, ker v gospodarstvu ni bil podvržen takšnim medijskih reflektorjem, kot bi bil v političnem prostoru. 

Vprašanje medijske (ne)pristranskosti pa je po besedah dr. Gregorčiča tesno povezano z vprašanjem novinarske izobraženosti in strokovne podkovanosti: neizobražen novinar – in takih je žal v slovenskem medijskem prostoru, tudi na nacionalki – precej, ni sposoben oceniti verodostojnosti informacij, s katerimi razpolaga, in ni sposoben presoditi interesov virov, ki mu te informacije posredujejo, zato je bistveno bolj izpostavljen manipulativnemu ali celo koruptivnemu tveganju.

Za sklep tega poročila, ki je seveda napaberkovalo le nekaj poudarkov iz dvourne razprave v dvorani Slovenske matice, pa še ugotovitev nekdanjega predsednika Programskega sveta RTV Slovenija, ki bi jo lahko razumeli kot nasvet sedanji direktorici TV Slovenija. Peter Gregorčič je namreč na svojem položaju v programskem svetu prišel do spoznanja, da imamo v slovenski družbi med 20 do 40 odstotkov ljudi, ki se čutijo že desetletja sistematično preslišane in se na podlagi tega občutka kritično odzivajo. Nacionalna radiotelevizija bi morala narediti strategijo, kako tem ljudem dati občutek, da so vendarle slišani, in jih nagovoriti, saj so to njeni gledalci in poslušalci, ki enako kot drugih 60 do 80 odstotkov plačujejo naročnino. Do tega, da so enako slišani in upoštevani, imajo ne nazadnje zakonsko pravico, saj zakon nacionalko jasno zavezuje k verodostojnosti, nepristranosti in celovitosti obveščanja.

Ali bi k takemu obveščanju sodilo tudi poročanje z dogodka, kot je bila medijska okrogla miza pobude Prebudimo Slovenijo? Po nekaterih merilih da, po sedanjih merilih nacionalne radiotelevizije pa pač ne – posveta niso spremljali, ker menda ne spremljajo nobenih posvetov. Morda pa bi jih, če si dovolimo komentar, vendarle morali?