Po vaši zaslugi je nastal prvi slovenski muzej v Monoštru. Kako ste zasnovali zbirko?

Krajevnozgodovinski in narodnostni muzej v Monoštru je bil odprt leta 1983. Ob 100. obletnici rojstva Avgusta Pavla – leta 1986 – pa je bil poimenovan po rojaku in raziskovalcu pokrajine. Muzej ni nastal samo po moji zaslugi, ampak prvotno po zaslugi osnovnošolskega ravnatelja slovenske narodnosti Karla Gašparja (1914–1982), ki je svojo zasebno etnološko zbirko podaril mestu Monošter z namenom, da se v mestu ustanovi muzej. Številčno največji zbirki so se pridružile še štiri manjše. Zaradi prostorske stiske smo leta 1992 morali ustaviti zbiranje. Moja zasluga je, da se je muzej preimenoval v Krajevnozgovinski in slovenski narodnostni Muzej Avgust Pavel in tako postal tako imenovani »slovenski bazični muzej«. 

Moja zasluga je, da se je muzej preimenoval v Krajevnozgovinski in slovenski narodnostni Muzej Avgust Pavel in tako postal tako imenovani »slovenski bazični muzej«.

Iz raznih zbirk smo s kolegi iz Muzeja Savaria postavili stalne razstave. Sama sem avtorica dveh stalnih razstav: Slovenci v okolici Monoštra (1983–2010) in Življenje Slovencev v Porabju (od 2012). Ob stalnih razstavah sem v muzeju in na drugih lokacijah postavila še dvajset občasnih razstav. Od leta 2013 je upravljalec muzeja Občina mesta Monošter in je priključen mestni knjižnici. Od takrat se obračajo name le po strokovne nasvete ali mi zaupajo dela, ki jih lahko opravi samo kustos. Kustosa v muzeju ni, le muzejska vodnica je porabska Slovenka, ki vodi tudi muzejskopedagoške delavnice v slovenščini. Druga zaposlena pa v madžarščini.

V slovenskem in madžarskem jeziku ste objavili sedem samostojnih knjig, ste urednica osmih knjig in sourednica enajstih publikacij ter avtorica več kot 300 znanstvenih in poljudnoznanstvenih spisov. Kaj vas najbolj navdihuje pri pisanju? Katere teme vas najbolj zanimajo?

Ker raziskujem določeno območje, Slovensko Porabje in določeno skupino ljudi, porabske Slovence, se moram zanimati za vse teme. Od začetka me je navdihovalo to, da naj bi čim več izkušenj in znanja v zvezi s kmečkim življenjem v Porabju rešila pozabe. V 80. in 90. letih 20. stoletja sem raziskovala način življenja ljudi, ki so živeli takrat. Sodelovala sem pri projektu slovenskih etnologov »Način življenja Slovencev v 20. stoletju«. Raziskovanje je potekalo v Sloveniji po takratnih občinah. V našem primeru je bila ta enota Slovensko Porabje. Za vsako območje je bilo predvideno, da se napiše topografija pokrajine, monografija izbranega naselja in kot sinteza etnološki leksikon slovenskega etničnega ozemlja. Vse tri predvidene knjige je uspelo napisati samo meni. To pa, mislim, zaradi tega, ker območje ni veliko (94 km²) in sem ga dobro poznala. 

V etnološki topografiji »Slovensko Porabje (1984)« sem predstavila pokrajino po istih temah kot v drugih občinah, da bi se v bodoče lahko primerjale. Za monografijo sem izbrala »Gornji Senik (1988)«, v kateri sem bogato citirala iz pripovedovanj domačinov v porabskem narečju. Kot tretje je sledil sistematičen pregled značilnih kulturnih sestavin načina življenja porabskih Slovencev v 20. stoletju »Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem (1996)«. 

Moja metoda je bila »opazovanje z udeležbo« in pogovor z ljudmi brez magnetofona in zapisovanja, kar bi jih motilo.

Vse tri knjige so dvojezične. Moja metoda je bila »opazovanje z udeležbo« in pogovor z ljudmi brez magnetofona in zapisovanja, kar bi jih motilo. Arhivskega raziskovanja se v tem obdobju nisem posluževala. Papirji počakajo, ljudje pa odhajajo. Vsi takratni moji sogovorniki so že pokojni. V arhivu sem začela raziskovati, ko sem pisala monografijo o Gornjem Seniku v madžarščini (2000). Tudi arhivsko delo je zelo zanimivo in odkriva način življenja naših prednikov v prejšnjih stoletjih.

Po vaši zaslugi je Porabje etnološko najbolj raziskana pokrajina slovenskega etničnega ozemlja, saj ste poleg mnogih knjig o Porabju tudi avtorica pionirskega etnološkega dvojezičnega besednjaka, ki ste ga poimenovali »Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem«. Nam lahko poveste, kako je nastajal?

»Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem« je nastajal na podlagi enotnega vprašalnika slovenskih etnologov po 36 tematskih skupinah. Iz zbranega gradiva so nastali geselski članki, razvrščeni po abecednem redu, na podlagi slovenskih gesel, ki jih je več kot 300. Geslo je vzeto iz slovenske knjižne terminologije (za geslom v oklepaju – če obstaja – je narečni izraz). Znotraj tako slovenskega kot madžarskega besedila je narečna terminologija tiskana ležeče. Geslo v madžarščini je takoj pod slovenskim besedilom. Med dvema pa so moje risbe predmetov ali pojavov. Kazalo madžarskih gesel in narečnih izrazov se nahaja na koncu knjige, ki se lahko uporablja tudi kot madžarsko-slovenski, porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovarček. V letu izida – 1996 – je budimpeštanska tujejezična knjižnica na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu predstavila tudi moj slovar. To ni pomenilo samo priznanja mojemu delu, ampak tudi mednarodno promocijo porabskih Slovencev.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (11/2024).