Z možem Tomažem sva se v začetku oktobra odpravila odkrivat južno Italijo, natančneje Apulijo. Ko sva se zjutraj še v temi odpeljala od doma, je deževalo kot za stavo, dež naju je spremljal skoraj do Benetk. Potem se je zdanilo in zvedrilo – skoraj hkrati. V Benetkah sva z avtoceste zavila na navadno cesto, saj sva si spotoma ogledala še prijazno ribiško mestece Comacchio s tromostovjem, ki je nekoliko drugačno od ljubljanskega, in Raveno z njenimi čudovitimi mozaiki. Posebno zanimiva se nama je zdela poplavljena kripta v baziliki svetega Frančiška, v kateri plavajo tudi ribe.

Treponti (tromostovje) v Comacchiu. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Poplavljena kripta v Raveni. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Do hiške severno od Barija, ki je bila najino izhodišče za potepanje, je bilo deset ur vožnje, zato sva prvi dan prespala v Riminiju, ki je znan predvsem po petnajstkilometrski peščeni plaži. Tisti dan ni bil pretirano topel, poleg tega je občasno deževalo, zato sva si lahko samo predstavljala, kako je tukaj poleti, ko se morja in sonca željni počitnikarji nagnetejo na obalo. Nedaleč od hotela stoji hiša, ki jo je neki taksist v celoti »oblekel« v školjke. Pa ne samo hiše, tudi ograjo in cvetlične lončke. Res je bila nekaj posebnega! 

Fasada iz školjk v Riminiju. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Očaralo naju je tudi staro mestno jedro z ozkimi ulicami, ki so jih prepredale najrazličnejše prodajalnice in gostilnice. Ker so jesenski dnevi že krajši, sva si imela priložnost ogledati tudi večerni Rimini. Tu se je rodil slavni italijanski režiser Federico Fellini. Blizu hotela je bil njegov kip, ki mu podnevi ni bil prav nič podoben. Ko pa sva se zvečer vračala, je ulična svetilka nanj metala ravno pravo senco in razkrila umetnikovo podobo.

Spomenik režiserju Federicu Felliniju. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Zjutraj sva si ogledala še stolnico, potem pa naju je pregnal dež. Zanimivo je bilo, da je deževalo samo, ko sva se vozila. Ko sva prispela v Loreto, se je že zjasnilo in posijalo je sonce. V kraju je znano romarsko svetišče, saj so tja po legendi angeli leta 1294 čudežno prinesli Marijino hišo iz Nazareta. Cerkev je res zanimiva, saj stoji Sveta hiša prav na sredi. 

Sveta hiša v Loretu. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Naslednji dan je bila za vse okoliške kraje, ki sva si jih nameravala ogledati, deževna napoved, zato sva se v hipu odločila, da se odpeljeva v sámo peto italijanskega škornja. Spotoma sva se ustavila tudi v Lecceju, ki naju je navdušil s številnimi baročnimi cerkvami. Najin najjužnejši cilj je bil kraj Santa Maria di Leuca, ki je najbolj znan po veličastnem svetilniku in Marijinem svetišču De Finibus Terrae (kar pomeni konec zemlje), zgrajenem v spomin na apostola Petra, ki je tod mimo potoval v Italijo. 

Sveti Peter je potoval tod mimo na poti v Italijo. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Leuca je zanimiva tudi zato, ker se tu stikata Jadransko in Jonsko morje. Kje točno je stičišče, sva lahko samo slutila, sončni zahod pa nama je vzel sapo. Sva se pa zadnji dan kopala v Jonskem morju, ki je bilo prijetno toplo, čeprav ni bilo več poletne vročine. Seveda sem ga morala pokusiti in ugotovila sem, da je manj slano kot Jadransko.

V nedeljo sva se odpeljala v San Giovanni Rotondo, kjer je živel sveti pater Pij iz Pietrelcine. Pot naju je najprej vodila v zgornjo cerkev, kjer sva se udeležila svete maše in se spomnila tudi vseh prijateljev in sorodnikov ter jih priporočila svetemu patru. Doživela sva izjemen občutek skupnosti, saj je bila cerkev, ki sprejme sedem tisoč ljudi, tako rekoč polna do zadnjega kotička. Mogoče je bilo prostora še za kakšnih dvesto ali tristo vernikov. Po maši sva se sprehodila v staro mestno jedro, kjer je v ozki uličici skrit muzej voščenih lutk, ki pripoveduje zgodbo o patru Piju. Med zanimivim vodenim ogledom sva izvedela precej novega o njem. Res je bil izjemen človek! Po kosilu v prijetni tratoriji, kot jim pravijo Italijani, sva si ogledala še spodnjo cerkev, ki jo krasijo čudoviti mozaiki patra Marka Ivana Rupnika. 

Cerkev pri sv. patru Piju iz Pietrelcine krasijo mozaiki patra Marka Ivana Rupnika. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Priznam, da me je tako kot v Fatimi in Krakovu preplavil ponos, da je umetnik moj rojak. Žal sva se pri patru Piju lahko zadržala samo za hip, saj je bilo ljudi veliko, poleg tega pa nas je redarka ves čas priganjala, naj gremo naprej. Prav posvečen pa je bil čas, ko sva postala pred spovednico patra Pija. V muzeju sva izvedela, da je marsikomu kar sam naštel njegove grehe in včasih koga nagnal ven brez odveze. To nama je dalo misliti, kako včasih kar preveč zlahka jemljemo spoved in naštevamo grehe kar tjavendan.

Po nasvetih prijateljev sva se naslednji dan odpeljala v očarljivi Alberobello (po naše »lepo drevo«). Mestece je znano po značilnih hiškah, ki jim rečejo trulli. Poleg oblike je zanimiva tudi zgodba o njihovem nastanku. Conversanski grofje, ki so bili lastniki Alberobella, so v 15. stoletju lastnikom hiš, zgrajenih iz malte, naložili davke. Domačini so se znašli in začeli graditi okrogle hiške samo iz kamnov. Ko je prišel davkar po prispevek, so iz zidu potegnili strateško postavljen kamen in hiška se je v hipu podrla. Ni bilo hiše, ni bilo davka! Pozneje, ko so davek odpravili, so trulle seveda gradili z malto in jih tudi povečali. Pred devetdesetimi leti so v kraju v slogu trullov zgradili tudi cerkev svetega Antona Padovanskega. Prav prijetno se je bilo sprehajati po ozkih ulicah med temi nizkimi hišicami. Sva pa tudi midva podlegla trgovcem in kupila kaktusov liker, ki je tam menda zelo znan.

Alberobello z značilnimi hiškami, ki se imenujejo trulli. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Preden sva se odpeljala nazaj proti začasnemu domu, sva se ustavila še v Ostuniju, ki mu pravijo tudi »belo mesto«, saj so hiše v starem mestnem jedru pobeljene z apnom. Mesto stoji na griču, zato je pogled z malce večje razdalje prav veličasten.

Na dan najine obletnice poroke (to je bil tudi razlog za najino potepanje!) sva preskočila zajtrk in si v Bariju po prijateljevem nasvetu privoščila značilno barijsko fokačo s paradižniki češnjevci in oljkami v pekarni svete Rite. Splačalo se je priti zjutraj, ko še ni bilo gneče, in malo počakati v vrsti, saj je bila res slastna. Sedla sva na bližnjo klopco, ki jo je že prijetno grelo sonce, in z užitkom pojedla to nebeško dobroto. Malo sva se sicer zbala, da nama je ne bi odnesel kužek, ki se nama je motal pod nogami, ampak očitno ga ni preveč zanimala. Še dobro! Po zajtrku sva se sprehodila do bazilike svetega Nikolaja in se mu prav prisrčno priporočila. Pa najine otroke tudi! Bari je čudovito obmorsko mesto, veliko skoraj toliko kot Ljubljana.

Bari z baziliko sv. Nikolaja. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Ogledala sva si tudi slavno Vio delle orecchiette, kjer domačinke kar na ulici izdelujejo značilne apulijske testenine, ki se jim po naše reče ušesca. Prav navdušujoče je opazovati, kako kar letijo izpod njihovih spretnih prstov. Vrečka ušesc je šla seveda z nama domov. Odlična so v paradižnikovi omaki!

Pozno popoldne sva se odpeljala še v Trani, kjer sva si lahko ogledala samo kripto stolnice, saj cerkev obnavljajo. Naju je pa toliko bolj prevzela kapela evharističnega čudeža, ki se je okoli leta tisoč zgodil v mestu. Neka poganka je posvečeno hostijo vrgla v ponev z vrelim oljem. Ta je v hipu postala meso, kri pa je preplavila njeno hišo. Relikvijo hranijo v bližnji cerkvi svetega Andreja, vendar je bila žal zaprta.

Klementina in Tomaž Logar v Materi. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Zadnji dan sva si ogledala Matero, neverjetno mesto na hribu, ki je naseljeno že 9000 let. Tu so značilna bivališča, vklesana v skalo, ki jih imenujejo sassi. Ko sva si ogledovala starodavne cerkve v votlinah, sva premišljevala o veri teh ljudi, ki so se morali močno potruditi, da so poleg skromnih hiš zgradili tudi ta, sploh za tisti čas veličastna svetišča. Ravnih ulic tukaj seveda ni; vse vijugajo po klancih gor in dol. Nekatere so bile tako strme, da sva se po njih spuščala korak za korakom. Sicer pa mesto zelo spominja na starodavni Jeruzalem, zato tukaj pogosto snemajo filme s krščansko tematiko. Morda najbolj znana sta Kristusov pasijon in Zgodba o Kristusovem rojstvu. 

Matera je priljubljeno prizorišče za snemanje filmov o Jezusovem življenju. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Domov grede sva se ustavila še v Lancianu, kjer je v cerkvi svetega Frančiška shranjena relikvija evharističnega čudeža iz osmega stoletja. Neki menih je med povzdigovanjem podvomil o resnični Jezusovi navzočnosti v evharistiji, zato se je hostija spremenila v meso, vino pa v kri. Pri sebi sem pričakovala bolj čustven odziv, ko sem se zazrla v relikvijo. Mogoče sem bila malo razočarana nad seboj. Sem pa potem v naslednjih dneh veliko premišljevala o Jezusovi navzočnosti v hostiji. Včasih je treba počakati, da se kakšno doživetje malce »zmedi«. V cerkvi so shranjene tudi relikvije blaženega Carla Acutisa. 

Cerkev v Lancianu hrani relikvijo evharističnega čudeža. FOTO: arhiv zakoncev Logar

Še zanimiva prigoda za konec. Promet v (južni) Italiji je precej »svoboden«, kar pomeni, da so znaki za omejitev hitrosti bolj ali manj za okras. Enako velja za polno črto. Peljala sva se po dvopasovnici, kjer je bila omejitev 70 kilometrov na uro, poleg tega je bilo prehitevanje prepovedano. Tomaž je opazil, da ga nekdo prehiteva, zato se je delno umaknil na odstavni pas, Na lepem sva opazila, da avtomobil, ki je prehiteval naju, prehiteva še en voznik, tako smo vozili kar trije vzporedno. Še dobro, da ni nihče pripeljal nasproti! Nisva vedela, ali naj se smejiva ali naj naju bo groza. Hvaležna sva Bogu in svetemu Krištofu, da sva srečno prevozila skoraj 3600 kilometrov.

Južna Italija je naravnost čudovita in očarljiva. V bistvu je čisto drug svet, ljudje so sproščeni, nikamor se jim ne mudi, razen kadar so v avtomobilu. Povsod, kamor se ozreš, se razprostirajo oljčniki in vinogradi. Upam, da se bova še kdaj vrnila, saj bi si v tem delu dežele rada ogledala še veliko zanimivih krajev, ki sva jih morala tokrat izpustiti.