Lansko poletje smo skoraj vsi spoznali svojo majhnost. Nad Slovenijo so najprej besnela neurja, sledile so poplave. Uničile so pridelek in imovino, ki so jo ljudje ustvarjali v veri, da si zagotovijo bogatejšo in varnejšo prihodnost. Ko se je vreme umirilo, se je začela kazati širša slika tega, kaj vse je bilo poškodovano in bo potrebno zamenjave ali pa je bilo uničeno in bo treba nadomestiti. Takrat smo še upali, da se bo dalo popraviti in bomo lahko živeli naprej. Leto dni kasneje ugotavljamo, da ni čisto tako.

Andreja Verovšek. FOTO: Jožef Pavlič

Kot sodelavka Slovenske karitas sem bila poklicana za psihosocialno pomoč na terenu. Na pobudo ŠK Celje smo pisarno za savinjski konec v sodelovanju z župnijsko Karitas odprli v župnišču na Rečici ob Savinji. V te kraje sem prišla potem, ko so na terenu že delovali številni prostovoljci, redovnice, različni strokovnjaki in psihoterapevti. Od avgusta 2023 do konca junija 2024 so strokovnjaki pretežno v krajih zgornje Savinske doline, poleg Koroške in Gorenjske, izvedli že 2.788 ur razbremenilnih pogovorov in obiskali 740 gospodinjstev.

Prve sem obiskala na njihovih domovih, kasneje so nekateri začeli prihajati v pisarno. Pogovori so bili na začetku bolj zadržani in površinski. Ko so se ljudje prepričali, da imajo dovolj časa in da sem jih pripravljena poslušati, so začeli pripovedovati svoje življenjske zgodbe. V pogovoru z njimi sem spoznala neizmeren obseg poplav in posledic, ki so jih pustile.

To, da so bile v poplavah uničene hiše in avtomobili, je le en del. Poplave so prinesle in odnesle mnogo več. Prinesle so ogromno strahu. »Kaj, če se bo ponovilo?« je eden od stavkov, ki jih v zadnjih dneh vse pogosteje slišim. Strah ni samo v tem, da se bo ponovilo uničenje, ampak da še enkrat tega ne bi prenesli. Ljudje so utrujeni od vseh obveznosti in del obnove. Niso redki, ki pravijo, da je bilo leto po poplavah hujše kot tisti prvi dnevi. Razlogov za to je več. Naj omenim nekaj tistih, ki sem jih razbrala iz pogovorov.

To so spoznanja, kako majhni, nemočni in na nemilost smo prepuščeni višjim silam, da se slabe stvari lahko zgodijo tudi tistim, ki delajo dobro, kako takrat, ko se ruši svet, pogosto čutiš, da si v trpljenju sam in te nihče v polnosti ne razume. Spoznali smo, kako pomembna je duhovna nota in koliko je bilo zamujenega, če tega odnosa nismo pravočasno razvili. Postalo je jasno, da smo obljube zavarovalnic, da bo poskrbljeno, če se zgodi nesreča, narobe razumeli, saj nismo dobro prebrali drobnega tiska. Zadnja rešilna bilka – država tudi ni vsemogočna. Nekaterih postopkov še vedno ni zaključila in ljudje ostajajo v negotovosti. Obliži na rano so bili tudi v obliki humanitarnih pomoči, vendar rana je še vedno tukaj.

Leto dni po katastrofalnem dogodku nekateri še vedno ne vedo, kaj jih čaka, in niso dobili tistega, kar naj bi bilo urejeno po hitrem postopku. Čas tistim, ki urejajo stvari, in tistim, ki čakajo, teče drugače. Drugim bistveno počasneje. Zato se jih loteva obup, nezaupanje raste, vera, da se bo dobro izteklo, plahni. Poplave so na plan prinesle še skrhane medosebne odnose, obžalovanja iz preteklosti, želje, ki niso bile uresničene, in okrepile so zavedanje, kaj je res vredno. Temno in skrito plat posledic poplav v nasprotju z obnovljenimi rečnimi strugami, dvorišči in hišami redkeje vidimo. Vendar jih hitro spoznamo, ko sedemo s človekom, ki je izgubil veliko premoženja, zgrajenega na žuljih, in v očeh tistih, ki so v deroči gmoti vode spoznali svojo neizogibno minljivost.