Te dni mineva tri leta, odkar se je oče na veliki petek srečal iz oči v oči z nebeškim Očetom. Od takrat je zame veliki teden prepleten s spominom nanj. Misel pa gre potem pogosto še naprej k prvemu Očetu, ki nas je tako vzljubil, da je v velikem tednu daroval za nas svojega ljubljenega Sina, da bi nas odkupil.

Prav o tej odkupitvi sem marsikaj videl v novi luči po eni zgodbi, ki je povezana z očetom. Nujno sem potreboval avto in ker je bil naš na popravilu, sem si ga izposodil pri njem. Ni bilo prvič. Če je le mogel, mi je rad pomagal. Pripeljal mi ga je na dom in še preden je začel svojim vnučkom brati pravljice, mi je rekel, naj nič ne hitim, še posebej ne na določenem ovinku. Seveda sem ga vprašal, kaj je s tistim ovinkom narobe, pa mi je povedal, da me je tam nazadnje ujel radar, ko mi je pred pol leta posodil avto. Zanimalo me je, koliko sem prekoračil hitrost in kako visok je bil znesek, da mu ga povrnem. Rekel mi je samo: »Sin moj, poravnano je. Ti samo mirno vozi....