Od Cerkve v Lyonu do Cerkva v Mali Aziji se je razširila novica o junaških mučeništvih, ki so jih kristjani prestali v Lyonu in Vienni, rimskih postojankah ob reki Roni. S temi pričevanji so se prvi kristjani medsebojno opogumljali med navali preganjanj, ki so pogosto zadevala mlado Cerkev. Posamezni kristjani so drug drugemu pomagali tudi v zaporih, kamor so Rimljani zaprli vsakega, ki je zavrnil poklon bogovom rimskega cesarstva. V takem položaju se je znašel tudi mladi Pontik, štirinajstletni fant, ki so ga prijeli s skupino drugih kristjanov med preganjanjem v Lyonu leta 177. Ko je čakal na svojo usodo, je bila pred njim mučena sužnja Blandina, krhko dekle, ki je svoje rablje presenetila s tem, da je preživela vse oblike mučenja, s katerimi so se spravili nadnjo. Ko so Blandino drugič privedli v areno, so množici v zabavo ob njej na prizorišče potisnili tudi Pontika. Medtem ko sta morala teči med rimskimi šibami, se je Blandina opogumila in tolažila tudi Pontika. V naslednji »igri« so nadnju spustili divje zveri. Končno je Pontik podlegel ranam, Blandino pa je nabodel divji bik. Oba skupaj – mladi fant in krhko dekle – sta nam pustila krepko pričevanje za Kristusa.

Nebeški Oče, na priprošnjo mučeniškega fanta Pontika me potolaži v bridkosti in daj, da bom tudi sam znal tolažiti svoje bližnje v njihovem trpljenju.