Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco spregovoril o pomenu ponižne in skesane molitve, kar je navezal na priliko o farizeju in cestninarju, kot poroča Radio Ognjišče. Poudaril je, da ni pomembno vprašanje, koliko molimo, ampak se moramo vprašati, kako molimo oziroma kakšno je naše srce.

Farizej ob molitvi pred sabo nima Boga, ampak samega sebe, moli samega sebe in vzvišeno gleda na druge ljudi. Ta njegova drža in besede so daleč od načina delovanja Boga, ki ljubi vse ljudi in ne prezira grešnikov. Farizej se hvali, kako spoštuje zapovedi, zanemarja pa najpomembnejšo zapoved: Ljubezen do Boga in do bližnjega.

Kot je dejal papež, ne zadostuje količina, pač pa kakovost molitve. Izprašati in oceniti moramo svoje misli in čustva ter iz srca odstraniti nadutost in hinavščino. Naučiti se moramo znova najti pot do srca, saj se prav v srcu srečujemo z Bogom in prisluhnem, kako nam govori. Le na ta način lahko kasneje srečamo tudi bližnjega in z njim govorimo.

Cestninar v tempelj pride ponižno in spokorno in ob tem izreče kratko molitev: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« To molitev so na papeževo pobudo navzoči na trgu sv. Petra ponovili kar šestkrat.

Frančišek je pojasnil, kako prilika uči, da nismo pravični ali grešniki zaradi svoje družbene pripadnosti, ampak zaradi odnosa z Bogom in svojimi brati. Farizej ni prosil ničesar, saj je že vse imel, cestninar pa je moledoval za Božje usmiljenje. Predstavil se je »praznih rok«, golega srca in s priznanjem, da je grešnik, in vendar na koncu prav on, ki je bil preziran, postane podoba pravega vernika.

»Kdor se ima za pravičnega in sodi druge ter jih prezira, je pokvarjen in hinavec. Nadutost ogroža vsako dobro dejanje, oropa molitev, oddaljuje od Boga in drugih. Bog nima rajši ponižnosti, da bi nas poniževal: ponižnost je nujni pogoj, da nas On dvigne in da lahko tako izkusimo usmiljenje, ki zapolni naše praznine«, je svoj nagovor med današnjo avdienco zaključil papež.

Vir: Radio Ognjišče
Foto: arhiv Družine (T.S.)